Za cedro raste kakih sto divjih česnov, ki spomladi vijolično cvetijo. »Sadike sem prinesla v kovčku iz ZDA, kamor grem vsako leto obiskat hčerko in prijateljice,« pravi sogovornica, ki je z možem čez lužo študirala. Poklon ameriškim vrtovom, ki jih je med bivanjem tam občudovala, za ljubljansko hišo predstavljajo zasajene azaleje. »V Ameriki so bili vrtovi polni teh grmov,« še pojasnjuje. Sicer cvetic na viškem vrtu ni veliko. »Dolgo časa sem mislila, da moj vrt ni slovenski, ker ni barv, ker je brez cvetja. Sama ne potrebujem rož, pomirja me zeleno rastlinje, ki je meditativno. Ko sem začela hoditi na tretjo univerzo na izobraževanje o urejanju vrta, sem tam dobila potrditev, da je tudi zelena barva in da je v redu, če imaš zelen vrt.«
Če rože niso nujni element vrta, pa je za Ljubljančanko nujna voda. »To me spominja na moje odraščanje pri teti na Kozjanskem, kjer sem čepela ob potoku, gledala kačje pastirje, medtem ko je ona prala perilo in je žuborela voda. To je zame najlepši spomin in zato sem si želela žuborenja na vrtu.« Za kar je poskrbljeno v majhnem ribniku, okoli katerega je ogromno figur različnih velikosti žab v glavnem z Balija in »kozjanski gozd«. »Življenje na kmetih je bilo zaradi povezanosti z naravo prelepo. Kot otroci smo se igrali v gozdu in delali deklice iz mahu. Zame je to še vedno najlepša rastlina. Mah in praprot, ker me spominjata na moje otroštvo, sem prinesla s Kozjanskega,« še o svojem vrtu pripoveduje sogovornica.
Azijski navdih
Del je posvečen tudi Aziji, kjer sta zaradi moževe službe tri leta živela na Šrilanki, po celini pa sta tudi potovala. »Včasih sem v pesku z grabljami oblikovala valove, kot to delajo na Japonskem, in je zelo sproščujoče početje,« sogovornica predstavlja vzhodnjaški del zunanjega prostora za hišo. Na njem so tudi soške skale, ki jih je pred 20 leti dobila od moža za darilo. »Nimam nobenega nakita iz dragih kamnov, ker so diamanti krvavi, imam pa zelo rada kamne, ki jih zbiram. V Soči sem si jih izbrala za na vrt, zanje pa je potem mož pridobil dovoljenje in so jih pripeljali,« je še ena od zgodb, povezana s prostorom. Na tem delu ne manjka niti japonskih javorjev, ki jih sogovornica obožuje.
Na čas, ko sta živela v Južni Afriki, spominjajo kipi, vaza iz žice in predvsem keramične posode. Postavljene so pod ginkom, med njimi je tudi kakšna z Balija, nad njimi pa z drevesnih vej visijo kamni, nabrani v Afriki, kjer so za sogovornico najlepši. Na njih je narava v obliki krogov zarisala vzorce.
Na vrtu, v katerega so zapisani spomini njegovih lastnikov, je tudi zelenica, na kateri se občasno odvija športni program, ko napnejo mrežo za odbojko. Na koncu vrta so še visoke grede, na katerih raste vse od solate do jagod. Sicer pa je eden od konceptov med okrasnimi rastlinami še ta, da sadijo trajnice in takšne, ki za svojo rast ne potrebujejo veliko vode.
