Preveč se družimo, pravi naša vlada, ki v naše dobro od tega tedna prepoveduje vsa druženja, pri katerih bi se na kupu znašlo več kot 10 oseb. Vlada, kot vsaka vlada, seveda dopušča izjeme. Športne tekme. Tam je lahko do 500 potencialnih okuževalcev – saj razumete, da vlada vse svoje ukrepe sprejema s predpostavko, da je vsak lahko nosilec virusa – če le redarji poskrbijo, da sedijo – ne stojijo, temveč sedijo – dovolj narazen. Koncerti. Ob isti predpostavki. Zadnja omejitev, v skladu s katero je zbiranje od 10 do 50 ljudi dovoljeno le, če bo organizator razpolagal s seznamom prisotnih, ne velja za javni prevoz, gostinske lokale in… maše. Logika vlade, ki jo je tako lepo ubesedil obraz boja proti virusu Jelko Kacin, je, »da bo odslej naprej duhovnik, ki bo maševal, vedel tudi, kdo je pri maši«. Oblast torej razmišlja tako: 11 ljudi na pikniku je lahko zločin v boju proti virusu, ker organizator piknika ni zbral osebnih podatkov ljudi, ki jih je na piknik povabil. Ker načeloma – saj veste, da je tako, priznajte – človek na piknik, če je nekoliko staromoden, vabi z letaki, nabitimi na kandelabre, če gre v korak s časom, pa si privošči javno objavo na fejsbuku. In potem svoje čevapčiče, rebrca, bučke, ajvar, žar omakco in hladno pivo deli s popolnimi neznanci. Saj veste, da je tako… Človeka, ki nas je nekoč zastopal v Natu, še posebej skrbi, da bi na piknik zvlekli ljudi »iz različnih kulturnih ali pa nacionalnih okolij«, kar lahko udeležence piknika »potencialno pahne čez rob«. Kot rečeno, piknik je tvegano početje medkulturne izmenjave virusov. Brez seznama je žvečenje čevapov zločin proti človeštvu.
Na drugi strani je maša jako personalizirana zadeva in župnik natančno ve, kdo mu je prišel v cerkev. Pa naj gre za majhno vaško cerkev, kjer je vsako nedeljo isto ...