Johnson se je že v otroštvu z družino preselil z Jamajke v London, kjer se je še kot najstnik pridružil Črnim panterjem. Njegova prva pesniška zbirka Voices of the Living and the Dead je izšla leta 1974, leto pozneje je sledila še druga, Dread Beat An' Blood, ki je bila tudi osnova za njegov prvi glasbeni album z istim naslovom. Ploščo, ki je izšla leta 1978, je Johnson posnel z zasedbo glasbenikov, ki jo je vodil kitarist in producent Dennis Bovell; melodično, s čvrstimi reggae ritmi podprto recitiranje radikalnih besedil o policijskem nasilju in življenju na ulicah Brixtona, napisanih v jamajškem narečju, je obveljalo za prvi album novega žanra dub poezije (oznako si je izmislil prav Johnson). V naslednjih letih je izdal še več zbirk in z njimi povezanih albumov.
Novico o nagradi, ki mu jo bodo predvidoma izročili 12. oktobra, je Johnson komentiral z besedami, da je »vselej lepo dobiti priznanje«, sploh če je podeljeno v spomin na Harolda Pinterja, »svobodomiselnega borca za človekove pravice in nasprotnika imperializma«. gb
