Čeprav sta za favorita pred začetkom turnirja najboljših dvanajstih ekip v Valencii veljala Real Madrid in Barcelona, je do naslova španskega prvaka na koncu prišla Baskonia. Moštvo iz Vitorie je v finalu ugnalo prav Barcelono z 69:67, medtem ko je madridski Real izpadel že po skupinskem delu. Eno ključnih vlog je pri moštvu trenerja Duška Ivanovića odigral tudi slovenski reprezentant Zoran Dragić. Predvsem v polfinalu, ko je bil z 21 točkami najzaslužnejši, da je Baskonia tesno ugnala Valencio. V finalu pa je v desetih minutah vknjižil tri točke. Za Baskonio je to četrti naslov španskega prvaka v klubski zgodovini in prvi po desetih letih.
»Zelo sem vesel. Po vsem, kar sem dal v zadnjem obdobju skozi, je zadoščenje veliko. Zaradi dveh hujših poškodb kolena sem izgubil praktično dve leti košarke, a se v nobenem trenutku nisem vdal. Verjel sem vase in v to, da lahko še vedno igram na najvišji ravni. Uspelo nam je nekaj velikega. Čeprav mnogi mislijo, da smo zaradi sistema tekmovanja, ki je bil posledica koronavirusa, lažje prišli do naslova prvaka, to ni res. Vsi klubi so bili v enakem položaju. V polfinalu in finalu smo odigrali naporni tekmi, obakrat pa tesno slavili,« nam je dan po velikem slavju v pogovoru zaupal Zoran Dragić.
Baskonia je po skupinskem delu, v katerem je ugnala Bilbao, Tenerife in Unicajo, klonila pa proti Barceloni in Joventutu, v polfinalu najprej preskočila Valencio, v finalu pa še Barcelono. V 13 dneh je tako odigrala kar sedem tekem. »Niti ni bilo tako naporno, saj smo pred tem trdo trenirali. Najtežje je bilo na začetku priprav. Po dveh mesecih se je namreč telo odvadilo najhujših naporov, zato smo dva tedna kar trpeli. Ko pa so se enkrat začele tekme, je bil najtežji del za nami. Ob tem, da smo postali prvaki, sem tudi vesel, da se nihče od igralcev ni poškodoval,« je povedal Dragić, ki je na zaključnem turnirju v Valencii na sedmih tekmah dosegal povprečno po 8,4 točke.
Dvanajst najboljših španskih ekip do prekinitve zaradi pandemije koronavirusa je v Valencii igralo pred praznimi tribunami, kar je Dragića in preostale igralce sprva nekoliko motilo, a so se tudi na to hitro navadili. »Predvsem je bilo čudno, ker se je slišala vsaka beseda, ki so jo izrekli igralci ali trenerja. Ampak ko igraš, bolj misliš na to, kaj moraš narediti na parketu. Na koncu smo bili poplačani za ves trud in dobili potrditev, da nismo zaman trenirali. Nihče nas ni imel za favorite, tudi sami pa si za cilj nismo postavili naslova prvaka. Vedeli pa smo, da lahko pridemo med štiri najboljša moštva. Ko smo bili enkrat tam, je bila naša samozavest izredno visoka in to nas je na koncu popeljalo do uspeha,« je ponosno razlagal Dragić, ki je sezono začel pri nemškem Ulmu, konec januarja pa prestopil k Baskonii.
S prikazanim v Valencii je 31-letni Ljubljančan zadovoljen, še posebno s polfinalno predstavo. »Igral sem, kot znam. Res pa je, da me je trener Ivanović na polfinalni tekmi z Valencio postavil na položaj dva, ki mi bolj ustreza kot tri. Uspelo mi je nekaj prodorov in košev iz protinapadov, nato pa sem dobil zalet. Ko se nekdo razigra, ga je težko ustaviti. Zadovoljen sem, da sem imel pomembno vlogo pri pridobitvi naslova prvaka. Malo me jezi, ker me je Ivanović na prvih tekmah 'bremzal' in mi ne glede na igro namenjal po 17, 18 minut. V glavi je imel trdno idejo, da morajo štirje igralci igrati po 30 minut, drugi pa manj. Proti Valencii sem ga enostavno prisilil, da mi je namenil več minut,« še pravi Dragić, ki se je s soigralci po zmagi ekspresno vrnil v Vitorio, danes pa jih čaka slavje v mestu. Nato sledi vrnitev v domovino in iskanje delodajalca za prihodnjo sezono. Z Baskonio je imel namreč pogodbo sklenjeno le do konca sezone.
