Na vonj po smodniku in olju se obiskovalci puškarske delavnice hitro navadijo. Kot tudi fotografij divjadi, ki so jih uplenile Štehove stranke. Fotografij je veliko, saj puškarska obrt Šteh sega v leto 1976, ko je delavnico odprl Milan Šteh, v Borovljah izučen puškar. Začetek je bil težak. »Oče je dopoldne sprejemal stranke, se popoldne vozil v Avstrijo po potreben material in orodje, nekaj ga je dobil tudi v Jugoslaviji. Pozno zvečer je ob prižganem radiu sestavljal puške, mehanizem pa pošiljal v Kragujevac, kjer je bil preizkusni zavod,« se spominja Klemen Šteh, ki je po očetu prevzel delavnico. Sam se za puškarja ni izšolal v Borovljah, ampak na strojni šoli: »Pri obrtni zbornici sem po tem, ko sem opravil potrebno vajeništvo v domači delavnici, opravil še izpit in leta 2002, ko se je oče zaradi bolečin v križu invalidsko upokojil, tudi nadaljeval družinsko obrt.«
Za izdelavo dober mesec ali več let
Mojster v delavnici izdeluje puške skoraj vseh znanih kalibrov in izvedb. Še vedno pa so glavne stranke Šteha lovci, ki si pri puškarju naročijo puško po meri. Personalizirano orožje, kot pravi sogovornik, ni zgolj muha ali prestiž zahtevnega lovca ali profesionalnega, športnega strelca. »Puška mora lepo ležati v rokah. Kopito mora biti pravilno oblikovano, dolžina narejena po meri. Lovec si mora biti s puško blizu, zato pred izdelavo izmerimo dolžino njegovih rok, velikost dlani, upoštevamo lovčevo telo, je levičar ali desničar, pomemben je tudi namen puške,« je razložil puškar, ki manj zahtevno puško lahko izdela že v nekaj mesecih. Za prestižno orožje, katerega izdelava je zahtevnejša, pa je treba potrpežljivo čakati tudi dobro leto dni, kdaj tudi več. »Temu primerna je tudi cena puške. Ta se giblje od 1300 evrov navzgor,« še pove Klemen Šteh, ki prizna, da zgornje cenovne meje praktično ni.
Med strankami, ki se pripeljejo do Kamnika pod Krimom, kjer ima puškar svojo delavnico, so tudi ljudje, ki so orožje podedovali. Gre za orožje, predvsem muškete, kremenjače, ki sodijo pod staro orožje in zanj ne potrebuješ orožnega lista. »Tega orožja je ogromno, večina v izredno slabem stanju. V 50. letih prejšnjega režima si težko prišel do lepih kosov. Zbiralo se je tisto, kar se je dalo. Zdaj se to prodaja za majhne denarje,« je povedal in dodal, da je na trgu tudi veliko orožja pokojnih lovcev. »Iz vzhodnega bloka so k nam prihajale poceni puške in lovci so jih imeli šest, tudi dvanajst pušk in več pri hiši. Dedičev danes večinoma ne zanima to orožje. Zato ga ti, ki ga nimajo namena uporabljati, prodajo ali prinesejo k meni, da ga uničim. Tako puška postane trofeja na zidu,« je še dejal sogovornik.
