Ob vseh izjavah predstavnikov oblasti in znanih odnosih do starejših sem se vprašala, kam bi v Sloveniji uvrstili Stephena Hawkinga, največji um zadnjega stoletja, ki je bil ujet v povsem nemočno telo in neozdravljivo bolezen. Ampak človek ni le telo, je tudi um. Zaradi tega naj bi bil zadnji dosežek evolucije. V hudo nebogljenem telesu je lahko veliko več uma kot v izklesanem mišičnjaku. Ta »betežni, negibni in verbalno nesposobni« gospod Hawking bi po merilih slovenskega ministrstva za zdravje zagotovo končal na seznamu odpisanih.
In vendar je nepreklicna resnica za vse nas, da je življenje krog. Začnemo ga nebogljeni in v plenicah in končujemo nebogljeni, telesno, lahko tudi umsko manj sposobni, mnogi v plenicah. Toda s tem nismo prenehali biti ljudje in ni ga, ki bi smel odločiti, da je naše staro življenje brezvredno, ga omalovaževati in ga končati. Brez naše privolitve in brez vednosti svojcev. To je enostavno umor.
Ne vem, kdo lahko ob tem grozljivem dogajanju v domovih ostane neprizadet. Zaradi vsega navedenega in videnega toliko bolj preseneča pasivnost in neodzivnost društev upokojencev, Zdusa in predvsem varuha človekovih pravic. Dolžnost in pričakovano bi bilo, da bi se prvi oglasili, zahtevali enakopravnost za vse starejše v domovih in odgovornost vlade (ministrstva za zdravje) za sprejete liste manjvrednih in odpisanih. Pa se ni zgodilo nič. Čas pa je neusmiljen in teče.
Pri takem odnosu, če bo ostal, in mu ne bomo rekli odločnega »ne«, bo lahko vsakega, ki bo morda pristal v domu, le strah in se bo spraševal, ali je dovolj vreden, da ga bodo, če bo resno zbolel, zdravili. Bo načelo dolžne pomoči in medicinske etike prevladalo nad ekonomskim interesom? Je to nova evgenika?
Upajmo, da se to ne bo zgodilo in da vrednote neoliberalizma – egoizem, brezkompromisnost in zaničevanje – ne bodo izrinile humanizma. Za zdaj kaže slabo.
Mira Kofler, Škofja Loka
