Na tem potovanju Baudolino vestno zapisuje vse zgodbe. Zgodbe pa so napisane tako, da so po volji njegovega šefa. Neredko je za svoje delo v nemilosti pri cesarju. Vendar je po drugi strani cesarju potreben, zato kakšnih konsekvenc ni. In poanta v njegovih zgodbah je, da si zgodbe izmišlja in to tako, da za osnovo jemlje dogodke iz resničnega življenja. Te zgodbe pa Baudolino prilagodi in sestavi tako, da na koncu prave absolutne resnice o dogodkih o preteklosti ni več.
Če spremljamo našo sedanjost, človek dobi občutek, da imamo pri nas cesarja, obkroženega s kopico klonov, baudolinov. Tako dobimo kompletno novo zgodovino o na primer NOB in vsem okrog nje, o medijih, sodstvu, rezultatih obvladovanja koronakrize, o uporabi sovražnega govora, o problemih s pedofilijo v Cerkvi itd. Tega je dejansko veliko in preveč. Žalostno pri tem je tudi to, da se tega poslužujejo tudi tako imenovani intelektualci, zbrani pod dežnikom neke Katedrale. Intelektualci, katerim je prejšnji režim dal vse, brezplačno šolanje doma in v tujini, dobre službe itd. To sicer ni nič novega. Problem pa je, da bodo te izkrivljene, prilagojene resnice za naše zanamce postale dejstva oziroma zgodovina.
Države imajo avtoritete, neposredno izvoljene predsednike držav, ki s svojim položajem in svetovalci skrbijo za verodostojnost. Pri nas lahko blati državo vsak, ki ima pet minut časa in širi demagogijo. Primer Hrvaške, kjer je predsednik zaradi prisotnosti provokatorjev predčasno zapustil državno proslavo, se pri nas ne bi zgodil. Žal.
Marijan Dolžan, Tržič
