Edino, o čemer se strinjajo po petdnevnih videopogajanjih, ki jih ne morejo izboljšati s pogovorom na štiri oči ob kavi ali kozarcu vina, kot se po navadi dogaja v premorih med pogajanji, je, da so dosegli »zelo majhen napredek«. To, da se zaradi pandemije novega koronavirusa ne morejo pogajati v živo, ni edina ovira napredku. Veliko večji problem je, da britanska stran noče pristati na podaljšanje prehodnega obdobja oziroma zahteva končanje pogajanj do konca leta, ko naj bi Velika Britanija dejansko zapustila EU in njena pravila igre. Časa je bilo že prej vse premalo, zaradi pandemije pa ga je še manj.
Nobenega napredka o najbolj spornih zadevah
Očitno je, da niso dosegli nobenega napredka. Vsaj o najbolj spornih zadevah, kot so konkurenčna pravila igre (v okviru pogajanj o trgovini), ribolov in varnostne zadeve, pri katerih se pogajalski strani nista niti malo zbližali. To potrjuje medsebojno obstreljevanje z obtožbami in protiobtožbami, ki med pogajanji sicer niso ni nič novega. Vseeno je vodja britanskih pogajalcev David Frost, ki se je s kolegom iz EU Michelom Barnierjem zadnjič v živo videl drugega marca, presenetil, ko je EU postavil dvotedenski rok, da se odpove svojemu »ideološkemu« stališču. Čez dva tedna bo nov pogajalski krog, ki se začenja prvega junija. V Bruslju Britaniji prav tako pripisujejo ideološki pristop k pogajanjem. V primeru EU naj bi se po oceni Britancev ideologija pojavljala v skoraj religiozni obrambi celovitosti skupnega trga. V EU ne govorijo o tem, da je za mnoge brexitarje brexit nekaj, kar je še najbliže veroizpovedi, ideološko obremenjenost pa konservativni vladi pripisujejo zaradi, kot pravijo mnogi v Bruslju, zaslepljene brezpogojne vere v »nacionalno suverenost, ki je nad vsem«.
Britanci bi radi pobrali samo smetano?
Največji posamični problem naj bi bilo britansko nasprotovanje privolitvi na pravila igre (standarde), ko gre za varstvo okolja ter socialne in delavske pravice. Barnier je London obtožil, da poskuša izbrati in pristati samo na dele skupnega trga EU. Na »smetano« tega, kar bi koristilo samo otoški ekonomiji. Britanci naj ne bi govorili, da bi bilo lepo, če bi imeli to in to, ampak da morajo dobiti to in to, vsega ostalega pa naj bi se branili. Barnier je gladko zavrnil trditve Johnsonove vlade, da si želi zgolj sklenitev »tipičnega sporazuma o svobodni trgovini«. Po njegovem si želi samo tistega, kar je dobro in najboljše za Britanijo. Eno naj bi govorili, zavzemali pa naj bi se za nekaj drugega. »Vsakič, ko se sestanemo, Britanci govorijo, da bi bili zadovoljni s sporazumom, kakršnega ima EU s Kanado. Potem pa zahtevajo veliko več, kot je na voljo v kanadskem modelu,« je dejal Barnier. Navedel je konkretne primere, med drugim popolna svoboda gibanja, vendar samo za kratke obiske, priznavanje poklicnih kvalifikacij, ki bi britanskim odvetnikom, računovodjem in revizorjem omogočilo delati v EU, in ohranitev obstoječih dogovorov o povezavi sistemov za oskrbo z električno energijo. »Ne bomo razprodali naših evropskih vrednot v korist britanske ekonomije,« je dejal Barnier. »Gospodarska in trgovinska pravila niso naprodaj.« Vodja britanskih pogajalcev David Frost medtem trdi, da »ne razume, zakaj EU vztraja pri ideološkem pristopu, zaradi katerega je veliko težje doseči obojestransko koristen dogovor«. Britanska stran obljublja (beri: grozi), da bo pred novim krogom pogajanj (1. junija) javno objavila osnutke vseh svojih pravnih dokumentov, da bi bili članice EU in zainteresirani opazovalci seznanjeni z britanskim pristopom. »Za prihodnji krog pogajanj zelo potrebujemo spremembo pristopa EU,« je dejal Frost. EU zahteva spremembo britanskega pristopa. »Sicer ne moremo več upati na sklenitev dogovora,« je dejal Barnier.
