Kje si, Borut?, 2.

Drugo, kar ti večina tvojih nekdanjih političnih sopotnikov, po mojem trdnem prepričanju, zameri, je vztrajanje pri zagovarjanju namere vlade, da se na vojsko prenesejo pooblastila policije, ob vse številnejših indicih, kot je nenazadnje tudi nabava opreme za nadzor množic in krotenje nemirov, da je tak manever namenjen drugim ciljem in ne varovanju južne meje. Za varovanje slednje so sedanja pooblastila, ki jih vojska ima, povsem zadostna. No, sam upam, da bosta in ti in vlada pri tem ostala praznih rok. Sicer vprašanje z bolj tehničnega oziroma strokovnega vidika: a se ne sprašuješ, kako to, da policist, preden dobi omenjena pooblastila, mora, poleg ustreznega šolanja, tudi na poseben strokovni izpit, vojaku pa naj tega ne bi bilo treba?

In sva spet pri aferi Depeša Svetu Evrope o stanju medijev v Sloveniji. Označil si jo za, v času reševanja zdravstvene krize, ki mu bodo sledile še socialna in gospodarska ter politična negotovost, nepotreben in neprimeren »spodrsljaj« urada vlade za komuniciranje. Iz tega sklepam, da te prej kot sama vsebina pisma moti dejstvo, da razdvaja in da to ni dobro, ko se moramo vsi fokusirati na krizo. O sami vsebini pa poveš le, da gre za »odgovor, ki ga je mogoče razumeti kot pristranskega v strogem političnem jeziku«. Nič več? Nič hujšega od tega? Čemu potem kraval, ki ga zganjajo novinarske vrste in vsi tisti, ki govorijo o pravem blatenju države pred Evropo? Anna Colombo, ki si jo poznal še kot generalno sekretarko parlamentarne skupine socialistov in demokratov v evropskem parlamentu, danes pa je svetovalka za zunanjo politiko pri isti skupini, mi je, ko je prebrala »depešo«, pisala in me začudeno vprašala, ali smo v Sloveniji znoreli. In moj odgovor: »Imamo pač novo vlado, vlado, ki jo vodi stranka, ki se zgleduje po madžarskem Fideszu.«

Tudi sam, dragi predsednik, razumem povsem drugače kot ti sporočilo, ki ga je vlada prek svojega urada za komuniciranje poslala v Strasbourg, in to povsem zavestno. Vsaj nekoliko me čudi, da tako blatenje države in njenih glavnih, najbolj kvalificiranih medijev dopuščaš. Sicer ne bi zadeve odpravil z oceno »spodrsljaj«, ampak bi pozval Janeza Janšo, s katerim, kot berem, lepo komunicirata, naj »depešo« prekliče, ali pa bi sam Svetu Evrope pisal ter depešo razvrednotil in se tako postavil v bran napadenim novinarskim hišam.

Preseneča me tudi zaključek intervjuja, ko praviš, da smo na razpotju, od koder vodita le dve poti: pot demokracije in mirnega reševanja sporov ali druga, pot avtokracije in uporabe sile. Do tu vse v redu, a nato: »Upam, da se bo ves svet, vključno z nami«, odločil za prvo varianto, v katero, praviš, tudi sam trdno verjameš. To pa mi ne diši. Upaš…, da se bo tudi Slovenija držala demokracije? Jaz lahko upam, moja žena in otroci lahko upajo, preprosti ljudje lahko upamo, ti nimaš kaj upati, ti si predsednik republike, na vrhu hierarhije, ki o demokraciji ali drugi poti vsaj pri nas doma odloča, ki demokracijo obrani ali dovoli, da se jo sesuje. In neodzivanje na za demokracijo ogrožajoče prakse, kot je prej omenjena »depeša«, verjemi, vse prej kot pomirja in daje upati.