Gremlini. Verjetno jih ni veliko, ki ob tem ne bi pomislili na komično grozljivko o majhnih prikupnih bitjecih in ogabnih malih pošastih, katere izvršni producent je bil v osemdesetih sloviti Steven Spielberg. A naziv gremlin v resnici sega precej dlje v zgodovino. V osnovi gre namreč za izmišljeno nagajivo kreaturo, ki je sabotirala letala, da so ta strmoglavljala, ime pa se prvič pojavi v 20. letih prejšnjega stoletja med piloti britanske vojaške flote, ki so drug drugega svarili pred gremlini. In ravno povezava z letalom je na neki način kriva tudi za poimenovanje avtomobila z imenom gremlin…
A najprej nekaj »osnov«. Gremlin je bil osebni avtomobil nekdanjega ameriškega proizvajalca AMC, ki so ga izdelovali med letoma 1970 in 1978. Torej od njegovega nastanka prav letos mineva okroglega pol stoletja, v osnovi pa je nastal kot odgovor na nekatere priljubljene, za ameriške razmere manjše uvožene avtomobile, kot sta bila denimo volkswagen beetle in toyota corolla, zaradi česar so ga pri AMC promovirali kot »prvi v Ameriki narejeni uvožen avto«. Pa čeprav je praktično istočasno na ceste podobno velike avtomobile poslala tudi domača konkurenca, na primer chevroleta vego in forda pinta, ki sta oba prav tako nastala v letu 1970. No, zdaj pa k letalu…
Ni bil še eden izmed mnogih
Zgodba gre takole: prva ideja za manjši avtomobil znamke AMC se je porodila tri leta pred njegovo predstavitvijo, ko ga je na nekem letu bolj kot ne iz dolgčasa kar na papirnato vrečko za bruhanje skiciral glavni oblikovalec pri AMC Dick Teague. Njegova osnovna ideja je bila, da bi na zadku močno skrajšali, »prisekali« že obstoječi model javelin, kar se je lepo zrcalilo tudi v prototipu z imenom AMX-GT, ki so ga predstavili na newyorškem salonu aprila 1968. A AMX je zaradi toplega sprejema nato postal samostojna, skrajšana dvosedežna različica že omenjenega javelina, nov mali avtomobil pa je skupaj s Teagom nato dokončno oblikoval kasnejši šef oblikovanja pri AMC Bob Nixon.
Ta je, kar je bilo tudi bolj smiselno, za osnovo vzel že obstoječi kompaktni avtomobil hornet, saj AMC takrat ni imel na razpolago sredstev za razvoj povsem novega štirikolesnika. »Bodimo realni – nisem mnenja, da bi lahko gremlin osvojil kakšno nagrado zaradi svojega dizajna. Zagotovo pa lahko rečem, da avto oblikovno izstopa, da ima zatorej osebnost in značaj. Ni še eden izmed mnogih, je prikupen malček, pri katerem takoj veš, da bo naredil tisto, čemur je namenjen,« je malce po uradni predstavitvi 1. aprila 1970 povedal Dick Teague. Kakor koli, gremlin je bil z dolžino 4,09 metra naposled za 45 centimetrov krajši od horneta, pri čemer je šla večina razlike v dolžini na račun zadka, saj sta si bila avtomobila do B-stebrička precej podobna. No, ravno prirezan zadek pa je bil tisti, ki je oblikovno v bistvu »naredil« celoten avtomobil, zaradi njega je izstopal in bil drugačen.
Brez prtljažnih vrat
Ko omenjamo zadek, ne moremo mimo tega, da ta ni imel prtljažnih vrat. Natančneje: v osnovni, dvosedežni različici ni bilo druge opcije, kot da se je prtljago za sedeža odložilo skozi bočna vrata, v dražji štirisedežni pa je izostanek prtljažnih vrat vsaj deloma nadomestilo to, da je bilo mogoče dvigniti zadnjo šipo. »Kar nekaj razlogov je, zakaj avtomobilu nismo namenili prtljažnih vrat, glavni pa je, da je gremlin tako način videti precej bolj robusten. Pravzaprav so naši razvojniki prepričani, da gre za naš najbolj robusten avto sploh. Če bi imel prtljažna vrata, bi z njimi presekali odprtino za točenje goriva in zadnje žaromete, s čimer bi bil, enostavno rečeno, videti precej šibkejši,« je nenavadno odločitev razložil Teague in se bržčas izognil glavnemu razlogu – stroškom. Ker je bil gremlin v vseh pogledih, razen po obliki, zelo »osnoven«, običajen avto, brez ene same tehnične inovacije, je bil lahko naprodaj za precej ugodnih 1879 dolarjev, kar je bilo za okrog 500 dolarjev manj od domače konkurence in približno toliko, kot je stal beetle.
Cena pa je bila tudi razlog, da je bil gremlin precej priljubljen. Izdelovali so ga do leta 1978 in v tem času proizvedli 671.475 primerkov, pri čemer je poleg v ZDA našel pot tudi do sosednjih Mehike in Kanade ter do Velike Britanije in Avstralije. Za posebne namene je nekaj primerkov uporabljala tudi avtocestna policija, preizkusila ga je tudi policija v Houstonu, a flote nato ni naročila, gremlin pa se je z nekaj uspehi izkazal tudi kot dirkalni avtomobil. Nekatere primerke pa so ob tem uspešno predelali tudi v električne in s pogonom na gorivne celice.
