Nekje so še vedno hiše in vrtovi in dvorišča in polja, po katerih so se lovila naša otroštva. Za zidovi in ograjami še vedno odmeva naše kričanje, na travnikih so sledovi naših bosih stopal, klopca pod jablano, na kateri smo se prvič poljubljali, je še vedno topla. Nismo bili osamljeni, nismo bili izgubljeni, ne spaki ne čudaki, ampak vsak in vsaka po svoje pametni, razumevajoči, koristni za skupnost, velikodušni in spoštovani. Naši bližnji so nas imeli radi in nas morda še imajo radi, nasmihajo se nam s telefonskih zaslonov, raznežijo se, kadar se spomnijo na nas. Pa vendar.
Pa vendar nihče ne pride k nam, da bi nas prijazno (p)ozdravil. Vse je obmolknilo v naših kletkah domov za starejše. Dobro veste, da je življenje pravzaprav nenehno prizadevanje, da bi prišli ven iz takšne ali drugačne kletke. Mi pa vemo, da je življenje v bistvu stalno privajanje na neznosne stvari in da nam bremen let in bolezni, ki jih nosimo, nihče ne more odvzeti. Pa vendar.
Vemo, kdo smo, tudi vi veste, kdo smo, a s teh dveh gledišč nismo enaki. Mi še vedno plešemo na odru življenja, za vas po smo plesalke in plesalci v temi.
Saj veste, kajne, da bomo izdihnili, če ne bomo mogli vdihovati.
Saj veste, kajne, da boste na koncu tudi vi ostali brez sonca, zraka in svobode.
Tatjana Plevnik, Ljubljana
