Telo in psiha se na neobičajne razmere v okolju odzivata z mehanizmi obrambe pred stresom Dvigne se raven adrenalina, hkrati pa se poviša kortizol v krvi. Po psiholoških teorijah ima človek dve izbiri. Z ogrožajočim faktorjem se lahko bori oziroma sooči ali zbeži. Beg v primeru koronavirusa in njenih ukrepov ni mogoč, zato je pomembno, da se situacije zavedamo in delujemo odgovorno ter sebi v prid. V teh dneh nas spremljata predvsem občutek, da situacije ne moremo nadzorovati, saj smo omejeni z ukrepi, sprejetimi s strani vladnih organov. Karantena na posameznika in družbo sicer vpliva različno. Po eni strani samoizolacija umirja – kot primer vzemimo delo od doma, več časa imamo za družino in odnose –, po drugi strani pa so določene življenjske okoliščine, v katerih smo se sicer znašli že davno pred virusom, zdaj znatno bolj boleče, kot so bile takrat, pojasnjuje psihoterapevtka Urška Ajdišek. Kot pravi, lahko simbolično govorimo o »naših življenjskih inventurah«.
»Če smo imeli slab odnos s partnerjem in ga že dolgo nismo gojili, ali smo imeli izvenpartnerska razmerja, nas bo zunanja situacija bolj kot kadarkoli prej prisilila, da si pogledamo v oči in razmerje rešimo ali končamo. Če smo prej živeli zgolj za službo, nas zdaj zunanja situacija sooča s praznino v našem življenju in nas bo ta praznina bolela bolj kot v kateremkoli drugem življenjskem obdobju,« je pojasnila Ajdiškova. Dodaja, da lahko ljudje, ki so bili že pred koronavirusom osamljeni, to v teh trenutkih občutijo še bolj in je stanje zanje nevzdržno. Prav tako je težje za družine, v katerih starši poleg službenih obveznosti (če z delom niso prenehali) opravljajo vlogo vzgojiteljev, učiteljev, umetnikov, športnih trenerjev, gospodinj, itd. kljub temu, da je plačilo za to delo vprašljivo.
Delovanje našega duševnega življenja psihoterapevtka primerja z delovanjem železovih opilkov ob prisotnosti magneta. »Če magneta ni v bližini, železovi opilki ležijo prosto na površini. V trenutku, ko se magnet približa, pa se prilepijo na magnet in se, glede na njegovo gibanje po površini, v vse večjih količinah nabirajo na njem. Tako se naše vsebine, ki nas sicer ne motijo preveč in z njimi bolj ali manj lahko živimo, ob prisotnosti zunanje nevarnosti – v našem primeru virusa, stopnjujejo do te mere, da z njimi ne moremo več živeti,« pojasni.
Porast občutkov tesnobe in anksioznosti
V teh dneh, kot pravi, v praksi beležijo porast občutkov tesnobe ali anksioznosti in paničnih napadov ob različnih vrstah depresije. Poleg tega so ob tem porasli psihotični simptomi vseh vrst, halucinacije in obsesije, kar povezujejo s pomanjkanjem varnosti na vseh življenjskih področjih. Zvišalo se je tudi število primerov nasilja v družini in partnerstvu. »Predvidevam, da se bo stopnja samomorilnosti v primeru hujših socialnih stisk v prihodnosti zaradi občutkov brezizhodnosti povečala, lahko pa bi v bolj pozitivnem scenariju, zaradi vračanja k osnovnim vrednotam življenja, pričakovali tudi večjo povezanost ljudi med seboj« je mnenja Ajdiškova.
V Sloveniji se je hitro po začetku ukrepov vzpostavilo kar nekaj telefonskih linij, na katere se ljudje lahko obrnejo, če so v osebni, socialni stiski ali žrtve nasilja. Kar nekaj psihologov se je odločilo, da bo z delom nadaljevalo preko telefona ali pomočjo raznih aplikacij, ki omogočajo komunikacijo na daljavo.
Osredotočanje na tukaj in zdaj
Če naše stiske niso tako intenzivne, lahko za boljše počutje veliko naredimo tudi sami, pojasnjuje psihologinja Ana Arzenšek. Poudarja, da je v teh dneh pomembno, da se osredotočimo na »tukaj in zdaj« in se ne obremenjujemo s tem, kaj bo naslednji mesec. Pomembno je, da nadzorujemo naše aktivnosti in razmišljamo, na kaj lahko vplivamo v tem trenutku. Svetuje, da načrtujemo kratkoročno, zgolj za en teden v naprej, se gibljemo v naravi, kolikor je to mogoče. »Veliko se da narediti tudi s tem, da vzpostavimo nove rutine. Če nas preplavlja občutek, da se nam podpira svet, si čim bolj strukturiramo dan. To pomeni, da ga zapolnimo z različnimi aktivnostmi in omejimo število minut, ki jih preživimo ob prebiranju slabih novic in številk, ki so zelo relativne,« dodaja Arženškova, ki meni, da je potrebno ugotoviti, kaj nam povzroča tovrstne občutke, zaradi njih pa ne smemo postati pasivni. Nekateri si čas krajšajo z gledanjem serij in filmov, kar je po besedah Arzenškove kratkoročno lahko nagrajujoče in deluje kot vir motivacije, a smo ob tem pasivni, pretiravanje s tem pa nas dela še bolj pasivne. Hitro se zgodi, da se nam ne ljubi več skuhati kosila in si raje naredimo sendvič. »Tovrstna spirala nas vodi do tega, da smo še bolj malodušni in apatični ter še bolj polni občutkov povezanih s pasivnimi razpoloženji. Življenjske energije ne moremo vzdrževati drugače, kot da jo poganjamo,« je jasna Arženškova.
Na svoje zdravje morajo biti še bolj pozorni tisti, ki so v dežurnih službah in starši v družinah z več otroci. Psihoterapevtka Urška Ajdišek poudarja, da so zaradi svoje vloge v izrednih razmerah pogosto v stiski, saj »ne smejo kloniti«. »Če ne občutijo in ustrezno naslovijo svoje utrujenosti, izčrpanosti ali lakote, potem ne bodo nikomur pomagali, ampak bodo sami postali bolj dovzetni za okužbe in tudi ta virus,« je pojasnila in dodala, da morajo biti ljudje iskreni do samih sebe in spremljati svoje psihofizično stanje. Vsem v prvi vrsti svetuje iskanje notranjega miru in stika s sabo, z zdravimi in uravnoteženimi vidiki sebe, kar se je izkazalo kot uspešna oblika dolgoročnejše samopomoči. Kot pravi, v prvi vrsti pomagajo načini, ki v nas vzbujajo kratkoročno varnost, npr. če si nakupimo zaloge hrane, se počutimo varne s stališča preskrbljenosti. Na globljem in trajnejšem nivoju pa pomagajo vse oblike umirjanja, dihalne tehnike, meditacije, e-knjige v spletnih knjižnicah, poslušanje glasbe ali ples, ustvarjanje z glino, kiparstvo, slikanje, karkoli, kar nas povezuje s samim seboj, s svojim avtentičnim ritmom, s svojimi občutki v telesu in čustvi. Rešuje nas torej vse, kar v nas aktivira samoohranitveno funkcijo psihe in nas poveže z notranjim kompasom, ki nas pomiri in nadalje osmišlja naše življenje.
