A če skrivajo, koliko ljudi je v DSO umrlo za covidom-19, težke smrti brez pomoči respiratorjev, skrivajo bistven, čeprav zelo krut podatek. So starejši torej plačali ceno »lepotne maske« te vlade v spopadu z virusom? Ne rečem, da so, a zaradi prikrivanja informacij, kako je s smrtmi starejših v domovih, se poraja ta sum. Enkrat ob začetku epidemije je direktor Infekcijske klinike Golnik za TV izjavil, da je treba paziti, da starostniki s covidom-19 ne bodo množično (pre)zasedali postelj v bolnišnicah in tudi ministrstvo za zdravje je izdalo podobne smernice. Morda res ni potrebno, da se vsi starejši bolniki s covidom-19 zdravijo v bolnišnici. A ti, ki so umrli, bi se skoraj morali – razen če so podali (oni ali njihovi skrbniki) pisno izjavo, da zavračajo zdravstveno oskrbo. Da je bila ta potrebna, je dokaz post festum na žalost smrt sama. Zato je ta podatek o številu, koliko jih je umrlo v domovih, tako važen.
Ob tem tudi vemo, da DSO »jočejo«, da nimajo ustrezne opreme in kadra. Kako pa ti starejši umirajo? Brez respiratorjev, grozljive smrti? Vemo, kako umirajo ribe zunaj vode – se našim starostnikom dogaja podobno? To je tu ključno vprašanje: ali starejši umirajo nenadzorovano s strani stroke? Da, nekako tako je, če vlada prenaša odgovornost na samo enega domskega zdravnika, da se ta sam odloči, kdo od bolnih starejših potrebuje bolnišnično zdravljenje in za koga je »itak vseeno, ker bo najverjetneje umrl že zaradi pridruženih bolezni ali let« (kot je bilo slišati po TV). Kljub vsemu je namreč zelo važno, kako bo tak človek umrl; se bo mučil ali pa bo umrl manj boleče smrti, priključen na respirator.
Sem laik in bi me celovito informiranje stroke oziroma predstavnikov vlade zelo pomirilo, če bi me poučili, da se stvarem streže strokovno, kako in zakaj. To, kakor je videti zdaj, je vsaj meni pošastno. Da jih večina za covid-19 umre v DSO in ne na infekcijskih klinikah in da tam umirajo brez respiratorjev in brez ustrezne nadzorovane zdravniške nege. Ker presoji samo enega zdravnika v takem primeru ne zaupam. Sem imela lastno negativno izkušnjo z domskim zdravnikom v primeru svoje pokojne mame. Prej ali slej boste vsi enkrat starejši. Če bodo domovi za starejše tako strokovno podhranjeni in brez učinkovitega nadzora, kot so danes, lahko samo rečem: upam, da nam bo Bog pomagal, ker nam v domovih sami gotovo ne morejo.
Zagotovo niso vsi domovi slabi, a moja izkušnja ni bila dobra. V tržnem sistemu nadzor kakovosti s selekcijo prevzema trg, v javnih storitvenih dejavnostih takšnega nadzora trga ni, zato je nujna oziroma bistvena vzpostavitev sistemskega organa nadzora. Tega pa nad DSO danes ni, vsaj ne učinkovitega.
Mag. Vesna Lavrač, MBA, Maribor