Na drugi strani intelektualni proletariat, učitelji, zdravniki, tehniki, inženirji, strokovnjaki, opravljajo svoje koristno delo – a hkrati tudi prebijajo miselne ovire in prinašajo orodja za prehod v boljši svet. V knjigi Kmečke vojne 20. stoletja, ki govori o socialističnih revolucijah, je Eric Wolf pokazal, da je povezava upornih delavskih in kmečkih množic z revolucionarno inteligenco omogočila največje osvobodilne podvige prejšnjega stoletja. Zdaj, ko je velika večina intelektualnega dela podvržena neusmiljenemu izkoriščanju, ujeta v negotova in brezpravna delovna razmerja, je povezovanje inteligence z delovnimi množicami še toliko nujnejše – in toliko bolj samoumevno. Tudi za inteligenco velja staro geslo: Proletarci vseh dežel, združite se!
Rastko Močnik, LjubljanaReakcionarni intelektualci in revolucionarna inteligenca
Ranka Ivelja je v kolumni Katedrala svobode (Dnevnik, 2. aprila) odlično prikazala, kako intelektualne prakse niso nujno razsvetljene in napredne. Zdravko Petrič je v pismu »Katedrala svobode« za izbrane (Dnevnik, 6. aprila) nadalje opozoril, da so intelektualne prakse protislovne. Ene zagovarjajo in ohranjajo zatiralske in izkoriščevalske sisteme, druge se upirajo izkoriščanju in zatiranju ter pripravljajo idejno podlago za prehod v bolj človeško ureditev. Intelektualni zagovorniki izkoriščevalskih sistemov z vrhov znanstvenih, izobraževalnih, akademskih, medijskih ustanov prepričujejo ljudi, da ni alternative, in jim vklepajo duha v okove ponižnosti in obupa.