Res mnogi menijo, da je »dolžnost« intelektualcev, da v družbi, ki jim je omogočila šolanje, študij v tujini, dala dobre plače in tako dalje, konstruktivno prispevajo s svojimi idejami in rešitvami k razvoju družbe. Vendar od intelektualcev, ki so v »diktaturi proletariata« bili elita in živeli lepše kot večina (še posebno v primerjavi z delavci), danes pa ta sistem kritizirajo, ne moremo pričakovati, da bodo iskreni v svojih nastopih, še manj pa da se bodo potrudili za dobro vseh in podali kakšne konstruktivne rešitve.
Ker če je bil nekdanji režim totalitaren in enoumen, če je imel polno napak, kako da so oni v takem sistemu imeli lepe službe? Očitno tedaj niso videli napak, ki jih danes vidijo, bili so celo del oblasti, sodeč po tem, kaj so pisali in delali (leta 1984 Peter Jambrek napiše esej Družbenopolitične aktivnosti slovenski pravnikov, leta 1971 Ernest Petrič kandidira za člana predsedstva SFRJ, da ne naštevam dalje).
Nekateri izbrani hočejo biti vedno blizu aktualne oblasti in se novi oblasti prilagajajo tako, da »spregledajo«, pozabijo, kaj so včasih počeli in govorili. Računajo na to, da bolj ko bodo kritizirali preteklo oblast in na tak način hvalili sedanjo, bolje bodo poplačani. (Dve skrajnosti – kritika in hvala – nista ravno značilni za resne intelektualce, sploh če vemo, da je »kritika posredna samohvala«.) In ne pozabimo, da sta za laskanje in hvalospeve potrebna dva: tisti, ki laska, in tisti, ki to sprejema. Nekdanji češki disident, ki se je v času socializma upal javno kritizirati tedanjo oblast, je v zvezi s spreobrnjenci in sedanjimi gorečimi kritiki nekdanjih režimov izjavil: »Takrat nisem bil taka reva, da bi danes moral brcati v mrtvega tigra.«
Novinarka tudi ugotavlja, da je bil torej za Jambreka in kompanijo dvig minimalne plače in socialne pomoči najrevnejšim napaka. Za tiste, ki hočejo biti vedno med izbranimi, je to seveda napaka, in če jih je res kaj motilo v socialističnem režimu, so bile to gotovo pravice delavcev.
Podpisniki spomenice, ki so sami sebi nadeli ime »razumniki«, ugotavljajo, da smo v vojni z virusom, ki je primerljiva le z vojno za Slovenijo. Torej nas te pandemije lahko rešijo le vojaki in heroji iz časa vojne za Slovenijo. Živijo v preteklosti: ukvarjajo se le z napakami preteklih vlad (za nazaj smo tako ali tako vsi pametni in za to ne potrebuješ posebne izobrazbe) in rešijo nas lahko le pretekli junaki.
Kot pove novinarka, od intelektualcev se pričakuje, da vidijo naprej, dlje kot drugi, da opozarjajo na možne slabe posledice zdaj sprejetih ukrepov, kar naj bi jim omogočilo preteklo nakopičeno znanje. Očitno pa sta znanje (razum) in formalna izobrazba dve različni zadevi in vsak izobraženec še ni razumnik.
Majda Koren, Ljubljana
