Za društvo dva človeka nista dovolj, zato sta želeli zraven povabiti še koga. »Začeli sva poizvedovati naokoli in spoznali, da v Škofji Loki nisva edini, ki pogrešava nekaj svežine v pristopu do kulture. Ljudje so se pridružili in zelo hitro se je naše društvo sestavilo; uradno obstajamo od januarja 2016.« Danes je v društvu šest aktivnih članov, ki so zraven že od samega začetka. »Zraven pa je še kar nekaj ljudi, s katerimi redno sodelujemo in jih imamo za 'svoje', čeprav ne plačujejo članarine,« pojasnjuje Petra Čičić.
Ljubezen, strast
Društvo je večinoma aktivno v Škofji Loki, obiskovalci pa na dogodke pridejo pa tudi iz drugih krajev, Ljubljane, okolice Škofje Loke, Kranja. »Začeli smo zelo lokalno, saj smo izhajali iz tega, da moramo v svojem kraju ustvariti novo sceno, ki je ni bilo in ki smo jo potrebovali, a vmes smo delovanje tudi že razširili, med drugim izvajamo projekt kreativnega pisanja za mlade v Ljubljani v Mladih zmajih, z veseljem pa gremo z dogodki gostovat tudi kam drugam po Sloveniji.«
Trenutno društvo nima zaposlenih, občasno si člani uspejo izplačati simbolične honorarje in potne stroške. »Kar počnemo, je naša velika ljubezen, ne zgolj hobi. Kakšen član se sicer profesionalno ukvarja z umetniškimi vsebinami, recimo naš animator, je pa to predvsem naša strast. Počnemo stvari, za katere mislimo, da jih okolje, v katerem delujemo, potrebuje. Dobivamo pozitivne odzive, pa tudi mi čutimo potrebo po tem, da se s tem ukvarjamo,« pojasnjuje Petra Čičić.
»Predvsem želimo spodbujati mlade ustvarjalce, da se izražajo skozi umetnost. Projekt Mladi literati, recimo, izvajamo že nekaj let, gre pa za spodbujanje mladih neuveljavljenih avtorjev, da pišejo, se družijo na delavnicah kreativnega pisanja, ki jih vodijo profesionalni mentorji, in da svoja pisanja na dogodkih predstavijo širši javnosti,« pravi Petra Čičić. »Med našimi mentoricami najdete Leonoro Flis za prozo, Kajo Tržan za poezijo, Anja Eržen je vodja projekta. Izvajamo tudi projekt Misel ustvarja smisel, ki so krožki različnega pisanja v MKZ pri Rdeči strigi, pa mnoge kulturne dogodke, izdajamo revijo ...«
Veliko se posvečajo tudi animiranim filmom. »Prirejamo delavnice animiranih filmov za otroke, ki so velik hit, ustvarjanje animacij v stop-motion tehniki ali z lego kockami … Škofja Loka ima bogato ustno izročilo, ki je delno zbrano v knjigi pravljic Lojzeta Zupanca, in naš animator Toni Mlakar je nekaj teh lokalnih zgodb prelil v animirane filme v seriji Pot škofjeloških legend.«
Graditi skupnost
Kjer je bogato ustno izročilo, ni daleč pripovedništvo! »Ja! Imamo pripovedovalske dogodke za otroke, še posebej pa smo veseli, da se je prijelo tudi pripovedovanje za odrasle. S tem umetniškim žanrom, ki je pri nas vedno bolj priljubljen, smo začeli jeseni 2019, malo se še tipamo, malo se scena še oblikuje - tako publika kot pripovedovalke in pripovedovalci, a odzivi so zelo dobri,« pravi Petra Čičić.
»Zdi se mi pomembno, da ustvarjamo nove prostore za pripovedovanje, da se lahko tudi pripovedovalci urijo in preizkušajo pristope. Vsak pripovedovalec ima svoj stil, zdaj so vedno bolj popularne tudi resnične zgodbe, marca smo imeli večer erotičnih zgodb ... Pripovedovanje je zelo posebna veja umetnosti, ker je zanjo ključen živi stik, da sediš, poslušaš, se umiriš, kar čara neko posebno vzdušje, ki nas, ljubitelje pripovedovanja, vedno znova vleče nazaj, da bi še poslušali, še pripovedovali, pa četudi stare zgodbe, ki so bile že stokrat povedane, a so z nekaj prilagoditvami še zmeraj zelo aktualne tudi v današnjem času ...«
Kadar ljudje tako ustvarjamo, v društvih, gradimo skupnost. »Zdi se mi, da je to, da se ljudje srečamo v živo, da se pogovarjamo, da imamo konflikte med sabo, da izmenjujemo poglede in da skupaj ustvarjamo, tisto, kar poglablja in krepi naše odnose, zaradi česar je naše delo in naše življenje boljše in tudi bolj smiselno,« je prepričana Petra Čičić.
»Zelo sem ponosna na dinamiko v našem društvu. Smo zelo različni posamezniki, zbrani na kup, vsak je navajen svojega načina delovanja, a vsak prispeva tisto, kar se mu zdi smiselno, pomembno, drug drugega podpiramo in smo solidarni. Zdi se mi, da je zadnje leto, dve, zelo apokaliptično: svet se kakor da sesuva, podnebne spremembe so dejstvo, narava kaže zobe. No, mi pa organiziramo pripovedovalske dogodke. Bizarno? Nesmiselno? Vedno ko podvomim, se zgodi, da ravno tisti hip pride do mene kdo, ki se je srečal z našimi dejavnostmi, in mi zaupa, kako ga je neka naša dejavnost kot človeka spremenila, kako ga je navdahnila … In pomislim, da tudi te naše stvari, recimo organiziranje pripovedovalskih dogodkov, lahko bistveno pripomorejo k vsakdanjim mini revolucijam, da skupaj gradimo nekega boljšega sveta za vse, pa čeprav mogoče ne v prvih bojnih linijah, ampak v bolj tihih, a zato nič manj pomembnih prostorih.«
