Prva ruska vlakovodja

Modro uniformo podjetja ZPPK, ki je eno največjih železniških podjetij za primestni promet, so morali zanjo sešiti posebej, pred tremi tedni pa je prvič zapeljala lokomotivo iz Moskve proti jugu v 188 kilometrov oddaljeno mesto Kaluga. O tem, da bo sedla na sedež vlakovodje, je začela sanjati že takrat, ko je bila stara 13 let. Tedaj so se te sanje zdele še dokaj neuresničljive, saj je bil poklic vlakovodje za ženske do nedavnega nedostopen. Še danes namreč obstaja lista poklicev, prepovedanih za ženske, ki je v veljavi še iz časov Sovjetske zveze. Ženske tako naj ne bi vozile vlakov, ladij, podzemne železnice, tovornjakov in gasilskih vozil, hkrati naj ne bi delale v livarnah, vse z namenom, da ne bi ogrozile svoje rodnosti. Še danes je na listi 456 takšnih poklicev, od leta 2021 naj bi jo po številnih uspelih tožbah, dolgoletnih razpravah in celo pritožbi pri Organizaciji združenih narodov skrajšali za nekaj deset poklicev. Da v deželi, v kateri so si že leta 1917 ženske priborile volilno pravico, v kateri so se v drugi svetovni vojni bojevale z ramo ob rami z možmi v Rdeči armadi in od koder je leta 1963 v vesolje poletela prva ženska, v moškem svetu še vlada odpor, da bi ženske opravljale poklice, ki jih razumejo kot moške, je, milo rečeno, nenavadno. Jelena Lisenko se je morala za to, da bo lahko opravljala poklic, dolgo boriti, a je s tem odprla vrata še mnogim drugim. Pri moskovski podzemni železnici so začeli zdaj za vlakovodje izobraževati tudi ženske.