Športniki so garači. Tekme se vrstijo druga za drugo, ko ne igrajo, pa bodisi potujejo na prizorišče ali trenirajo. Prosti čas, ki jim ostane, praviloma izrabijo za počitek. In mnogi bistvo počitka vidijo tudi v igranju videoiger, v katerih blestijo. Pogosto merijo moči drug z drugim. Nekateri v tem celo pretiravajo do te mere, da postanejo z igranjem zasvojeni. Marsikdo bo dejal, pa kaj zato, saj ne jemljejo drog, kar z zdravstvenega vidika drži. Toda znane so zgodbe, ko so videoigre uničile kariere, razbile družine in celo povzročile smrt.
Kaj sploh je odvisnost od igranja videoiger? Svetovna zdravstvena organizacija jo prepoznava kot igralno motnjo, gre pa za vzorec vztrajnega ali ponavljajočega se igralnega vedenja, ki se kaže z motenim nadzorovanjem igranja iger na srečo, pri čemer imajo igre prednost pred drugimi življenjskimi interesi, do stopnjevanja igranja pa pride kljub negativnim posledicam. Po naravi so športniki zelo tekmovalni, športni psihoterapevt Steve Pope pa je o igralniški epidemiji, ki muči angleški nogomet, dejal: »Nogometaši so zasvojeni s svojo osebnostjo. Že od mladih nog delajo na visoki ravni in želijo doseči visoke cilje. Možgani imajo radi ta občutek. Ko se zgodi, da jim ga nogomet ne omogoča, ga dobijo iz česa drugega – alkohola, mamil, iger na srečo. Nogometaši trenirajo, ker so tekmovalni, z videoigrami pa dobijo občutek, da še naprej tekmujejo. Dejansko so videoigre zgolj nadaljevanje igranja nogometa na zelenici.« Znano je na primer, da so trije nogometaši Tottenhama in reprezentanti Harry Kane, Dele Alli in Kieran Trippier med svetovnim prvenstvom v Rusiji odigrali skupno kar 400 ur videoigre preživetja Fortnite.
Tekmovanje na vrhunski ravni je zahtevno, športniki pa so nenehno v središču pozornosti, spremljajo jih oboževalci, če se poškodujejo, lahko izgubijo službo in končajo kariero. Ker zanje veljajo stroga pravila glede tega, česa ne smejo, športniki najdejo drug prostor, v katerega lahko pobegnejo, in videoigre so kot nalašč za to. Navsezadnje so športniki le ljudje, ki iščejo načine za zmanjševanje stresa, tako kot vsi drugi. Ker pa igranje videoiger ne sodi med slabosti, navada pogosto ostane neopažena. Zgodb zasvojenih športnikov je veliko, mednje sodi tudi igralec ameriškega nogometa Quinn Pitcock. Ko so ga leta 2007 pri Ohio izbrali na naboru, je bil obetaven obrambni igralec, ki naj bi si v poklicni ligi NFL ustvaril bleščečo kariero. Nato pa je že pred začetkom naslednje sezone naznanil konec kariere in nikomur ni bilo jasno, zakaj. Postal je ujetnik videoiger, ki jih je igral tudi po 18 ur na dan, tako da je popolnoma izgubil nadzor nad svojim življenjem. Kasneje je za ESPN razložil svojo odvisnost, rekoč: »Edini način, da sem dobil ustrezen odmerek hormona sreče endorfina, je bil z igranjem videoiger. Poskušal sem se znebiti te odvisnosti, večkrat sem prekinil igranje, a se nisem mogel ustaviti. Rekel sem si: 'Quinn, kaj počneš?' Toda fizično videoigre nisem mogel odložiti.«
Videoigre so velik posel, samo v ZDA z njimi obrnejo okoli 38 milijard dolarjev na leto. Prirejajo celo turnirje, na katerih se zaslužki merijo v več deset tisoč dolarjih, tekme pa v živo prek svojega računalnika spremljajo množice, tudi do 200.000 gledalcev. Med tistimi, ki jih igra, a z njimi ni zasvojen, je igralec ameriškega nogometa Dalton Schultz, ki se je igranja učil med študiranjem na Univerzi Stanford. Sam pravi: »Ko si športnik, je tekmovanje del tebe. Obožuješ občutek zadovoljstva, ko zmagaš. Tudi v videoigri. Takšna je na primer Fortnite. Ni lepšega kot to, da prideš do konca in preživiš.« V dneh, ko je večina ljudi v samoizolaciji zaradi koronavirusa, pa si z videoigrami krajšajo čas tudi tisti športniki, ki zanje praviloma nimajo veliko časa. Med njimi so tudi motociklisti elitnega razreda motoGP, ki namesto na stezi tekmujejo na zaslonu. Prvo virtualno dirko na dirkališču Mugello je dobil Alex Marquez, aktualni svetovni prvak razreda moto2.
