»32. člen (svoboda gibanja)
Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadar koli vrne.
Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.«
Vladni odlok ni zakon, torej vlada z njim ne more omejiti svobode gibanja. Če že ustavnih pravnikov očitno ni dovolj v hlačah, da bi vlado opozorili na to, pa bi se to lahko zapisalo vsaj kakšnemu novinarju.
Obenem velja opozoriti, da morajo biti za kakršno koli omejevanje človekovih pravic in svoboščin razglašene izredne razmere, kar pa se v Sloveniji ni zgodilo:
»16. člen (začasna razveljavitev in omejitev pravic)
S to ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine je izjemoma dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Človekove pravice in temeljne svoboščine se smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja…«
Izredne razmere niso stvar osebnega mnenja predsednika vlade ali ministrov, ampak jih mora razglasiti državni zbor oziroma predsednik republike (92. člen ustave). Brez zadevne razglasitve izrednih razmer so torej vsi posegi v človekove pravice nedopustni in nični, pa naj bodo strokovno še tako utemeljeni in potrebni.
Peter Lenarčič, Ljubljana