Zelo pomembno je, da gojimo ta občutek, da nam nihče nič ne more. Občutek lastne moči. Da nas ni strah. Da nas strah ne paralizira, ohromi, ugonobi. Da ohranimo dostojanstvo, ponos, lastno visoko vrednost. Da še naprej živimo svoje življenje. Zaradi sebe.
Ohranimo dnevno rutino, kolikor le lahko. Ne zanemarimo se. Bodimo urejeni, veseli. Zaradi sebe. Odkrijmo sebe. Zdaj imamo čas. Zaprimo oči in bodimo v tišini sami s seboj. Opazujmo se. Začutimo dihanje, utrip srca, zavedajmo se vsakega dela telesa. Samo opazujmo. Čudimo se temu čudežu in bodimo hvaležni, ker smo. Zaradi sebe.
Vse življenje so nam govorili, kaj moramo delati. In nam ni bilo prav. Zdaj nas nagovarjajo, naj nič ne delamo. In nam spet ni prav. S hvaležnostjo to sprejmimo. Delajmo tisto, kar nas veseli, kar smo ves čas želeli delati, se učimo. Bodimo doma. Sam(a) s seboj. Sam(a) ob drugem. S knjigami, glasbo, filmi. Odkrijmo razliko med samostjo in osamljenostjo. Če ste osamljeni, četudi niste sami, je čas za samospraševanje. Če poznamo koga, ki je osamljen, mu pomagajmo. Zaradi sebe.
Odkrijmo druge. Kdaj smo imeli toliko časa ukvarjati se s partnerjem/partnerico, z otroki. Kdaj smo se nazadnje globoko zazrli v oči drugega in ga/jo vprašali: ali si srečen/srečna z mano. Vprašali, kako lahko prispevamo k njeni/njegovi sreči? Odkrijmo, kako naporno je biti učitelj, vzgojitelj, športni trener…
Če moramo delati in tvegati okužbe, bodimo ponosni nase. To delamo, ker hočemo pomagati drugemu, nočemo izgubiti službe in finančno ogroziti družine. Ker smo dobri ljudje. Zaradi sebe.
Kašljajmo ali kihajmo v rokav. Če hodimo v trgovino, lekarno…, uporabimo rokavice in masko. Nočemo tvegati, da bi škodovali drugim. Nočemo biti sejalci nesreče, bolezni, morda celo smrti. Zaradi sebe.
Če smo doma, se velikokrat spomnimo, da smo lahko doma, ker nam drugi to omogočajo – tisti, ki ne morejo ostati doma. Bodimo jim hvaležni. Spoštujemo jih. Zaradi sebe.
Epidemija ogroža fizično zdravje, um in duha. Ni nujno, da je tako. Bodimo telesno dejavni, radovedni, aktivni. Skrbimo za zdravo hrano. Če le lahko, pojdimo v naravo, a to delajmo varno in odgovorno. Ujemimo vsako pikico sonca. Naj nam epidemija ne vzame veselja do življenja.
Epidemija ogroža gospodarstvo, a bomo že kako. Nikoli ni bilo, da nekako ni bilo, in nikdar ne bo, da nekako ne bo. Še vedno bomo imeli več, kot smo imeli pred petdesetimi leti v najdrznejših sanjah. Klinc gleda gospodarsko rast. Bogat ni tisti, ki ima, ampak tisti, ki ne potrebuje.
Spoznajmo, da nimamo nadzora nad praktično ničemer pomembnim, a zbolevamo, ker hočemo imeti nadzor nad vsem in imeti (ali postati) več kot drugi. Žalost zaradi preteklosti (ki je več ni) in strah pred prihodnostjo (ki je še ni) ubije več ljudi kot vsi virusi v celotni zgodovini. Opustimo nadzor in tekmovalnost. Zaradi sebe.
Delajmo na tistem, kar je v naši moči. Osredotočimo se na tisto, na kar lahko sami vplivamo, kar lahko sami prispevamo. Ne strahujmo za jutri. Še naprej živimo svoje življenje. Uživajmo, dokler traja.
Ostanimo normalni. Zaradi sebe. Tako bomo najbolje pomagali drugim.
Ivan Soče, Maribor
