Toda ne v jugoslovanskem tisku. Država je bila pravzaprav ves tisti čas na prepihu, nikoli v spokoju. Geslo »Sovražnik nikoli ne počiva« je predstavljalo gradnik močne Jugoslovanske ljudske armade, ki naj bi pred sovražniki z obeh glavnih političnih svetovnih blokov branila državne meje in politični sistem. Pod omenjenim geslom je bilo razumeti tudi budnost pred notranjim sovražnikom, kajti tudi ta naj ne bi spal. Pri odkrivanju teh je imela veliko vlogo Služba državne varnosti, ki je včasih koga kar iz preventive poslala za rešetke. Ko se je med temi znašlo katero izmed znanih imen, je po državi in tujini završalo. Za največji tovrstni šum je zaslužen eden najvišjih politikov iz časa začetnih let ustvarjanja in gradnje socialistične Jugoslavije, lahko rečemo za Titom kar drugi človek v državi in njen nesojeni bodoči predsednik, Milovan Djilas. S položaja predsednika jugoslovanske skupščine so ga zaradi drugačnih pogledov na razvoj države odstranili na plenumu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije januarja 1954. Kot v hipu najbolj znan disident na svetu je moral kar nekaj let preživeti v zaporu. Drugi najbolj znan disident tistega časa je bil srbski književnik, znanstvenik in profesor Mihajlo Mihajlov.
Dva Djilasa
Milovana Djilasa je pustila jugoslovanska vlada, da potuje v inozemstvo »predvsem kot književnik, niso pa mislili, da bo dajal razne intervjuje in nastopal kot nekakšen predstavnik Jugoslavije«, je pisala beograjska Borba. Nastopal je res kot književnik, toda svet ga je sprejemal predvsem kot političnega borca proti »tiraniji dogmatičnega komunizma«. Počaščen je bil z zlato kolajno v Domu svobode v New Yorku, kar je posebna vrsta odlike, ki so jo bili deležni dozdaj samo predsedniki USA Eisenhower, Truman in Johnson, general Marshall, Churchill, Spaak, Brandt, čelist Casals in madžarski borci za svobodo. (…)
To je en Djilas, ki danes dela s svojim demokratizmom furore po Ameriki in budi upanje, da bi bil lahko človek bodočnosti v Jugoslaviji, ko se bo komunistična partija – v kateri še vedno vztraja – toliko zdemokratizirala, da bo enaka ali še boljša z zapadnimi socialisti. Oznanja torej evolucijo jugoslovanskega komunizma in se skuša zopet prikupiti Titu.
Včasih pa Djilas ni bil tak. In to je tisti prvi, mladi ognjeviti, kruti, o katerem je sam rekel: »Bil sem besen komunist in opravljal sem svoj posel dobro« (intervju v The New Leader). To je Djilas, ki je bil med revolucijo Titov propagandni minister, njegov »Goebbels«, ki je ščuval partizane na »plemenito sovraštvo do nasprotnikov«, proti četnikom in drugim nasprotnikom komunizma (…)
Zdaj poje himne drugačnemu soncu – na svobodi, dočim je Mihajlov, borec za isti ideal, še vedno v ječah istega Tita, katerega Djilas sedaj postavlja na četrto mesto komunističnih veličin v svetu! (…)
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 29. maja 1969
Politično dogajanje v Jugoslaviji
Predčasna izpustitev pisatelja Mihajla Mihajlova iz ječe, kjer je prestajal štiriletno kazen, in odvzem potnega lista Djilasu, ki živi zdaj v svoji vili v Dubrovniku, pa se je spet pripravljal na predavateljsko »turnejo« po Zahodu, sta vzbudila v inozemskem tisku obilo komentarjev o trenutnem političnem dogajanju v Jugoslaviji. (…)
Po mnenju nekaterih velikih zahodnih dnevnikov gre politika demokratizacije javnega življenja v Jugoslaviji nevzdržno naprej, kljub temu, da prihaja do poskusov s strani raznih centralističnih in prosovjetskih krogov, zlasti v Srbiji, da bi ta razvoj motili. V ta razvoj spada tudi izpustitev Mihajlova. (…)
Iz istega vzroka so po mnenju zahodnega tiska zdaj odvzeli potni list Djilasu. Njegovi nastopi v tujini bi po nepotrebnem spet zaostrili odnose s Sovjetsko zvezo. Jugoslovanska vlada je po priznanju vseh zahodnih političnih krogov znala tudi v najbolj kritičnih časih zadnjih let trdno ohraniti svojo neodvisnost od Moskve in je pokazala, da je pripravljena braniti to neodvisnost z vsemi sredstvi, kar se je pokazalo v času zasedbe Češkoslovaške in v naslednjih mesecih. Nima pa namena izzivati Sovjetov in to bi bilo tudi nesmiselno, medtem ko Djilas ne nosi take odgovornosti. (…)
Bodoče vodstvo jugoslovanske politike na splošno, slovenske, hrvaške in srbske pa še posebej, se bo izoblikovalo, kot vse kaže, iz tistih elementov v ZKJ, ki so danes nosivci gospodarske reforme in demokratizacije in ki nikakor niso pripravljeni dopustiti, da bi zašla Jugoslavija spet v vrtinec sovjetske interesne sfere ali da bi nasproti komurkoli odstopala od svoje samostojne zunanjepolitične in notranje politične poti in razvoja. (…) Vsekakor so odveč vsi strahovi, da bi Jugoslavija končala kot sovjetski satelit ali v rokah političnih bohemov, kot sta Mihajlov in Djilas.
V Sloveniji se je ustvarilo težišče te politične moči okrog sedanjega političnega vodstva, katerega najvidnejši in najizrazitejši predstavnik je Stane Kavčič. Okrog tega političnega centra se je zbrala vsa tista slovenska politična plast znotraj in zunaj ZKS, ki ji je do učinkovitosti, modernosti in avtonomnosti vsega javnega življenja v Sloveniji in ki res čuti politično odgovornost. (…)
Novi list (Trst, Gorica), 26. marca 1970
Mihajlo Mihajlov spet pred sodiščem
Kakor je znano, je jugoslovanska komunistična partija prepovedala pisatelju profesorju Mihajlu Mihajlovu kjer koli objavljati njegova dela. Mihajlov je to prepoved svobodnega pisateljevanja znova kršil ter je bil minuli petek poklican na sodišče v Novem Sadu. Mihajlovo stalno bivališče je to slavonsko mesto. Na sodišču mu je bilo povedano, da je policija proti njemu vložila obtožbo, da je objavil neki članek v New York Timesu.
Mihajlov, ki je postal v mednarodnem svetu znan po svojih člankih »Moskovsko poletje« in »Ruske teme«, ki sta bila objavljena tudi na svobodnem Zahodu, je bil zaprt do lanskega marca. Takrat je prestal tri in pol letni zapor, na katerega je bil obsojen, ker da je »širil lažno propagando in objavljal prepovedane članke v tujini.«
Svobodna Slovenija, 4. februarja 1971
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
