Reportaža: vesolje je padlo na dvorišče

Superbolid

28. februarja dopoldne je v Zemljino atmosfero vstopil meteoroid, ki ga je, po podatkih satelita GEOS, ob 10.32 razneslo na višini 34,5 kilometra. Šlo je za zelo svetel meteor oziroma kot mu pravijo, superbolid. Ob vstopu v Zemljino atmosfero nekaj decimetrov do nekaj metrov velik meteoroid ali manjši asteroid zelo hitro izgubi ogromno količino kinetične energije in posledično zažari oziroma, kot se je zgodilo minuli petek, eksplodira.

Kmalu po tem dogodku je več astronomov in fizikov ter matematikov izračunalo, da naj bi kosi meteorita padli v Slovenijo. Kar trije najbolj reprezentativni izračuni ameriškega ljubiteljskega astronoma Jima Goodalla, skupine Tomaža Zwittra s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani (v skupini sta še Jurij Pahor in Mladen Živčič, Agencija RS za okolje) in kot tretji izračuni Jureta Atanackova z Geološkega zavoda Slovenije so nakazovali, da so meteoriti verjetno padli na tla med Češčo vasjo in Trebnjim. Eksploziji naj bi bili, vsaj tako so zaznale seizmološke opazovalnice, kar dve. Prva 34 kilometrov nad Gorjanci, ko naj bi nebesno telo prvič razpadlo, nekaj sekund kasneje pa naj bi prišlo še do ene eksplozije, in sicer približno 4 kilometre nad Goriško vasjo, to je 3 kilometre jugovzhodno od Prečne in 2 kilometra od Mirne Peči. Kot je zapisal Zwitter, naj bi bil položaj na površju zelo dobro določen, višina dogodka pa bolj negotova, vendar nižja od 9 kilometrov.

Iskanje igle v senu

Vseeno pa številne iskalce, tako tiste, ki smo se minulo soboto zbrali na parkirišču Osnovne šole Toneta Pavčka v Mirni Peči, kot večjo skupino madžarskih lovcev na meteorite, ki so iskali severozahodno od Mirne Peči v smeri Jordankala, in tudi skupino Jureta Atanackova, ki je iskala ločeno, to, da iščemo iglo v senu, ni prestrašilo. Je pa res, da smo vendarle upali, da se nam bo nasmehnila sreča in bomo ugledali ožgani kamen, ki se bo izkazal za meteorit. In vsaj naša skupina je našla marsikaj; če ne bi bilo nas, je tudi veliko vprašanje, ali ne bi meteorit Novo mesto obležal ob cesti v Prečni. Ampak, pojdimo po vrsti.

Pred šolo v Mirni Peči se nas je zbralo skoraj 30. Miro Strupeh iz Mokronoga, ki s pomočjo detektorja kovin išče stare kovinske predmete v zemlji, je bil prepričan, da če je našel že toliko starih puščic, ni vrag, da bo našel še en kamen, ki je padel iz vesolja. Alojzij Pavel Florjančič je pripovedoval, kako je postal boter fosilnega meteorita Javorje. »Vladimir Štibej je leta 2009 ob rekonstrukciji ceste našel nenavaden kamen. Ker je izvedel, da sem kot geolog delal v rudniku urana Žirovski vrh, me je poklical. Ker je kamen dolgo ležal v zemlji, ni imel značilne skorje, podoben je bil železni gmoti, ki bi lahko bila železova ruda, žlindra ali celo lito železo, je pa bil magneten in zelo trd, kar se je izkazalo, ko smo odrezali ploščico za raziskave. Preden sem jo nesel na geološki zavod, mi je v delovni mizi v predalu razpadla na tri dele in sem lahko videl ploskve oktaedra, tako da me je to prepričalo, da je verjetno meteorit. Čez nekaj mesecev so to potrdili tudi v ameriški agenciji za meteorite,« je pripovedoval. Vojko Tomič iz Društva prijateljev mineralov in fosilov iz Tržiča. Z Matijo Križnarjem, kustosom za fosile v Prirodoslovnem muzeju, sta bila nekoliko bolj skeptična in sta se zavedala, kako težavno je iskanje majhnega kamna, je pa Križnar pragmatično pripomnil: »Če ne kupiš srečke, tudi na loteriji ne moreš zadeti, kar pomeni, če ne bomo iskali, tudi našli ne bomo.«

Študenti geologije, fizike in elektrotehnike Anže Tesovnik, Urh Cotman in Gregor Osredkar so nastavljali pametne telefone in vklapljali sledilnike poti, vsi trije pa so bili prepričani, da lahko izračunom astronomov zaupamo.

Gostota, skorja, magnetizem

Še najbolj optimističen je bil seveda geolog in strokovnjak za meteorite ter glavni pobudnik množičnega iskanja Bojan Ambrožič, ki je razlagal, kako je meteorit sploh videti. Po podatkih ameriškega geološkega zavoda (USGS) se namreč le slab odstotek vseh domnevnih meteoritov izkaže za prave. Najpogosteje se zamenjujejo z raznimi kosi žlinder in z železovo rudo. »Prva stvar, ki meteorite loči od zemeljskih kamnin, je njihova gostota in s tem povezana nenavadno velika teža. Naslednja stvar ožgana skorjica. Gre za značilen črn ali temno rjav ovoj meteorita. Če je od padca meteorita minilo več let, ta ne bo črna, ampak bo rjaste barve. Prisotnost železa v meteoritih pa povzroča, da so vsi meteoriti vsaj rahlo magnetni. Zato je test magnetnosti verjetno najpomembnejši terenski test, ki nam lahko hitro pove, ali smo na pravi poti. Vseeno pa naj poudarim, da brez laboratorijskih analiz ni mogoče z gotovostjo potrditi najdbe,« je pripovedoval, medtem ko je ekipam določal kvadrante, velike 500 krat 500 metrov, na katerih smo potem iskali.

Ampak kaj, ko je bil skoraj povsod gozd. »Če bi meteor padel ponoči, bi imeli bistveno boljše astrometrične podatke. Položaj zvezd, položaj meteorja, ki leti… V Sloveniji imamo več kamer, ki ponoči pokrivajo celo nebo, dnevnih kamer, ki bi pokrivale celo nebo, pa je malo,« je med iskanjem v gozdu razlagal astronom Matej Mihelčič, ki sicer ni našel zvezde, je pa našel pravo jamo, za katero se je izkazalo, da je že registrirano brezno.

Medveda ni bilo

Okoli Tomaža Kovačiča in njegovega nečaka Anžeta Raka je ves čas piskalo, saj sta iskala s pomočjo zelo zmogljivega detektorja kovin. Našla sta marsikaj. Desetdinarski kovanec in naboj, denimo. Tomaž je sicer strokovnjak za iskanje gradišč in naselij železne in rimske dobe na nadmorski višini 400 do 800 metrov. Išče jih s pomočjo lidarja, to je geodetskih načrtov, narejenih z vertikalnim snemanjem oziroma merjenjem razdalje do tarče z laserskimi žarki, ki zelo natančno pokažejo obrise zemlje tudi v gozdu, celo tako natančno, da s pomočjo teh načrtov lahko najdete vhode v podzemne jame, vidite nasipe. Kako uspešno je to iskanje, priča tudi to, da je Kovačič v dobrih dveh mesecih s to metodo (branjem posnetkov) odkril več kot 200 arheoloških najdišč oziroma starih gradišč. Meteorita pa ne.

Nenadoma je iz gozda vsa prestrašena prihitela Dnevnikova novinarka Dragana Stankovič, ki je nekaj sto metrov stran naletela na raztrgano večjo mrhovino. No, vsaj medveda na srečo ni bilo blizu. Bojan Ambrožič je sicer našel jelenovo rogovje, ki pa ga kot prepričanega geologa ni kaj dosti zanimalo.

Ob 13. uri smo se spet zbrali pred šolo v Mirni Peči, vsi rahlo razočarani, najmlajši iskalci, osemletna Zala ter petletna Svit in Nika so se zapodili na igrala, Andreja Papež Kristanc in njen brat Dejan Papež pa sta ponosno pokazala »meteorit«, ki so ga našli sredi ceste. »Saj vem, da je kos asfalta, ampak na površni pogled bi ga pa morda lahko prodala,« se je smejala Andreja in dodala, da je bil kamen velika spodbuda za njene mlade iskalce.

Brez akcije ne bi bilo razkritja

Ampak brez nas bi meteorit verjetno še vedno ležal na robu ceste v Prečni. »S sinom Jernejem sva se pripeljala domov in na dovozu hiše opazila predmet, ki ga tam prej bilo. Pomislil sem, da gre za meteorit, ker pa se ga magnet ni prijel, sem o tem podvomil. Po sobotni iskalni akciji, za katero sem slišal po televiziji, pa sem poklical Bojana Ambrožiča, ki ga je še isti večer prišel pogledat in potrdil, da vendarle gre za meteorit,« je dan po iskalni akciji na posebni tiskovni konferenci povedal Gregor Kos iz Prečne. Že minulo sredo je našel 203 grame težko gmoto, ker pa pokvarjen magnet ni pokazal magnetizma, je bil prepričan, da je le navaden kamen. Če ne bi bilo organiziranega iskanja in medijske podpore, bi verjetno še vedno ležal na robu dvorišča v Prečni…