V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) bodo prihodnji četrtek krstno uprizorili predstavo Paloma: Saga o Sladkem Vrhu in tovarni papirja po predlogi Brine Klampfer in Kaje Blazinšek.
»Osnovna zamisel projekta je bilo raziskovanje nostalgije, povezano z vprašanjem, kako mlada generacija gleda na obdobje Jugoslavije, ki ga sama sicer ni doživela, je pa o njem marsikaj slišala,« pojasnjuje soavtorica besedila in režiserka Brina Klampfer. »Ker pa ta odnos obravnavajo le redki mlajši avtorji, je postalo kaj kmalu jasno, da se bo treba teme lotiti drugače. Kot primeren objekt obdelave se je izkazala zgodba tovarne Paloma v Sladkem Vrhu, ki je imela ključno vlogo pri razvoju in urbanizaciji tega kraja od 60. let prejšnjega stoletja dalje, ko je po skoraj sto letih delovanja pripadla delavcem.«
Ti so tovarno vzeli za svojo. Zanje je postala prostor (in simbol) upanja v boljšo prihodnost. Okoli nje je zraslo naselje z bloki, bazeni in nogometnim igriščem. Postala je jedro tamkajšnje identitete, izdajala je tudi interni časopis ter močno prispevala k razmahu družabnega in kulturnega življenja. »Na sicer ruralnem območju se je s tem oblikovalo izrazito urbano okolje,« pravi Klampferjeva.
O revoluciji brisanja zadnjice
»V okviru zgodbe o Palomi se je obenem odprla tematizacija trka dveh ideologij, socializma in kapitalizma,« dodaja režiserka. »V času, ko je še vsa nekdanja država uporabljala toaletni papir v lističih, je začela tovarna proizvajati mehki toaletni papir v rolah; vendar prebivalci te novosti niso zlahka sprejeli. V Palomi so morali zato začeti izumljati različne marketinške strategije, s katerimi bi spremenili navade prebivalstva, prav tako pa so bili prisiljeni poiskati nove trge v tujini.«
Predstava je pravzaprav neke vrste »spomin spomina« na zlate čase Sladkega Vrha. »Nosilno pripoved o tovarni prepletamo z osebnimi zgodbami, ki so deloma dokumentarne, deloma spominske. Nekaj podatkov smo na primer dobili iz arhivskih številk tovarniškega časopisa, spet druge vsebine temeljijo na govoricah,« pa razloži dramaturginja predstave Kaja Blazinšek. »Poskušali smo poiskati simptome in posledice nekega časa v določenem okolju, pri čemer pa ne opisujemo realnih oseb; tudi zato so liki poimenovani po njihovih funkcijah.«
Iskanje ustreznega jezika
Končna različica besedila, uporabljena v uprizoritvi, je nastala v sodelovanju z igralsko ekipo in lektorico Metko Damjan, ki pojasnjuje, da je bilo iskanje primernega jezika precejšen izziv. »Želeli smo poudariti lokalno zaznamovanost, vendar pa sladkogorščine, ki so jo uporabljali v tistem času, zaradi močnih vplivov nemščine in številnih popačenk danes najbrž ne bi razumel nihče. Zato smo uporabili nekakšno kombinacijo sodobnih štajerskih narečij, za katero mislim, da deluje dokaj verjetno.«
Predstava je sicer zaključna produkcija magistrskega študija režije, ki ga Brina Klampfer opravlja na AGRFT; akademija je tudi koproducent predstave, skupaj s KUD Krik, kjer organizirajo vsakoletni festival dramske pisave Vzkrik, v okviru katerega je nastalo besedilo. »Uprizarjanje nove slovenske dramatike je ena naših temeljnih strateških usmeritev,« pravi Tibor Mihelič Syed, direktor SMG, ki upa, da bodo predstavo lahko odigrali po načrtih.
