Žal smo ljudje takšni, da radi kupujemo slabe novice. Mediji, ki so v hudem konkurenčnem boju, pa seveda izrabijo priložnost. Pa poskusimo na podlagi doslej znanih dejstev stvarno pogledati na problem.
Zamislimo si, kaj bi se zgodilo, če bi pred štiridesetimi leti v daljni kitajski provinci Hubei začel pustošiti koronavirus. Morda celo je. Ker je bilo takrat malo potovanj, kitajski kmetje so obdelovali male krpice zemlje, bi virus ostal omejen na provinco Hubei oziroma na dele te province. Še na Kitajskem o njem ne bi nihče nič vedel in v svetu tudi ne. Umrlo bi približno toliko ljudi kot sedaj. Nekateri bi zboleli in ozdraveli, večina pa bi ostala brez znakov bolezni.
Koronavirus je čuden virus. Za gostitelja v človeškem telesu si je izbral celice, ki so v telesu odgovorne za krvni pritisk. Ker imamo težave s krvnim pritiskom predvsem starejši in le del mlajše populacije, je nevaren samo tem skupinam prebivalstva. Otroci se najbrž okužijo, vendar ker so njihove celice za krvni pritisk odporne, zanje ni nobenih škodljivih posledic. Podobno velja za večji del srednje generacije.
Nekateri od njih imajo sicer težave z dihanjem in podobno. Do smrti pa pride, če so podane še druge okoliščine. Zanimive so realne razsežnosti obolevnosti in smrti. Če umre pri navadni gripi na določeno število obolelih 150 ljudi, umre pri istem številu okuženih za koronavirusom le en človek. Povprečna starost umrlih za koronavirusom je 81 let. Privoščljivci bodo morda rekli, da narava sama reagira na podaljšanje življenjske dobe.
Resnične posledice koronavirusa pa ne bodo zdravstvene, ampak gospodarske. Sodobno gospodarstvo temelji na psiholoških podlagah potrošnje. Če ljudje verjamejo, da se na dopustu lahko okužijo s koronavirusom, ne bodo šli na dopust. Družbena omrežja niso vedno vir znanja, ampak tudi predsodkov, polresnic in čudaštva. Mnogi ljudje slepo verjamejo vsemu, kar je zapisano. Na podlagi svojih izkušenj bi priporočal več kritičnosti do vsega, kar slišimo.
Janez Škulj, Velike Lašče