Sejem je v veliki meri namenjen zbiralcem, muzejem, kuratorjem. Kot novinec potrebuješ nekaj časa, da se tvoje ime uveljavi, zato Birdova, ki je na sejmu nastopila z 12 avtorji, ne menjava ekipe vsako leto. Poleg omenjenih so pomembni obiskovalci še arhitekti oziroma opremljevalci prostorov. Bodisi zasebnih hiš ali pač korporativnih stavb.
Kakšen je bil interes za vaša dela?Sprejeta so bila zelo lepo, tudi v medijih. Predstavljena sem bila kot nekaj resnično sodobnega, drugačnega in izstopajočega.
Ste kaj prodali?Da, sicer dogovori za večino stvari še tečejo tudi v dneh in tednih po sejmu, a zagotovo bo nosilni kos InBetweenness, ki je ena od dveh velikih postavitev, končal v Bruslju v zasebni zbirki.
V zasebni hiši?Tega ne vem, gre pa za postavitev, ki v tlorisu zahteva meter krat tri metre prostora. Seveda pa jo je treba umestiti v širši prostor, da zadiha.
Razporediti vmes fotelje?Ne bi se dalo, ker je skulptura tako zastavljena, da je celoten piedestal del skulpture in zavzame ves prostor. Morda pa bomo za to konkretno postavitev naredili tudi novo umestitev v prostor.
Kdo je kupil skulpturo?Ne poznam podrobnosti oziroma ne bi še govorila o njih. Nakup se je zgodil zadnji dan sejma in ne vem še, kdo je gospa, ki se je, kot mi je bilo rečeno, zaljubila v ležeče postavljene forme. Verjetno bom na postavitev v Bruselj šla tudi sama. So pa ta kos opazili tudi muzeji in arhitekti, med njimi tisti, ki v Londonu opremlja nov hotel Four Seasons.
Kje vas je Birdova opazila?Poklicala me je takoj ob koncu lanskoletnega tedna stekla v Benetkah, kjer sem na vabilo kuratorke Rose Barovier razstavljala na osrednji razstavi v Istituto Veneto di Scienze, Lettere ed Arti v palači Loredan v Benetkah ter predstavila skulpturi oziroma prostorski postavitvi InBetweenness in Med dih. Dejala mi je, da si me želi predstaviti na Collectu. Po pogovorih sva se odločili, da bova ne samo ohranili prvotno velikost obeh postavitev, temveč poleg njiju predstavili še nekaj drugih del.
So Benetke, ki slovijo po muranskem steklu, glede stekla še vedno vodilne?Benetke so imele svoje padce in vzpone. Svoj položaj so pridobile zaradi lege na stičišču pomembnih trgovskih poti, tja so z jugovzhoda prihajali steklarski mojstri in tam se je posledično tudi koncentriralo znanje njihove obrti, obenem pa so imele nekoč prednost tudi glede surovin. Danes ne več. So se pa Benetke v 60. letih spet odprle prek posameznikov, ki so veščino prenašali v ZDA, iz ZDA pa so se vračale sveže ideje. Ta izmenjava in nova odprtost je Benetke spet povzdignila. Pred dvema letoma je bila tam mednarodna konferenca, ki ima sicer primat v ZDA. To je bilo izjemno, saj so vrata odprli številni beneški studii, ki jih sicer ne, obenem pa bo to verjetno vplivalo na ponovni razcvet Murana.
Ali steklarji skrivajo svoje veščine?Benetke so že v 13. stoletju proizvodnjo prestavile v Murano med drugim tudi zato, da bi obvarovale skrivnosti oblikovanja stekla in mislim, da je globoko v zavesti Murančanov še vedno odmaknjena skrivnostnost procesov dela. Seveda se je dalo priti do njih. Študente sem pogosto vozila tja na ekskurzije, vendar se v tako velikem obsegu, da bi pripustili javnost, kot na konferenci leta 2018, to še ni zgodilo. Oziroma se je redko.
Za obvladovanje stekla v tekočem stanju moraš biti hiter in precizen.Pihanje stekla je resda hiter in precizen, zelo dinamičen proces, pri katerem moraš poznati material in znati predvidevati njegovo gibanje, da veš, kaj se bo zgodilo v naslednjem hipu, da predvidiš svoje gibe in gibe članov svoje ekipe. Pri pihanju skulptur, kakršne sem predstavila v Londonu, je predvsem v začetku potrebno veliko eksperimentiranja, dneve in tedne, da ugotoviš načine, kako doseči določene učinke. Delo je hitro v posameznih segmentih, vendar pa traja tudi nekaj ur, da narediš kos – potem seveda, ko že usvojiš tehniko. Pomembno je, da imaš uigrano ekipo, ki se razume brez besed.
Koliko ostane »škarta«?Konkretno pri skulpturah, o katerih govoriva, ogromno. Sem spadajo tako razbiti kot neuspeli kosi. Tudi ko kos uspe, lahko nekdo odpre vrata, zapiha hladen veter in po urah truda zadeva konča na tleh.
Skulpture, ki ste jih razstavili na Collectu, so bile narejene na Češkem, kar je glede na to, da ste iz Rogaške Slatine, blago blasfemično, mar ne?Na neki način res.
Od kdaj ne sodelujete več z Rogaško?Ni povsem res, da ne sodelujem več s Steklarno Rogaška, še vedno sodelujem kot profesorica s svojimi študenti. Predvsem je svoja vrata pred desetletjem zaprla Rogaška Nova, ki je bila poleg proizvodnega dela tudi steklarski učni center in kjer so imeli izjemne mojstre ter ponujali možnost za eksperimente in manjše serije. Ostala je Steklarna Rogaška, ki žal daje prednost zelo velikim serijam in velikim naročnikom. Sama pa si ne morem privoščiti velikih serij. Obenem so se zamenjali pogoji za delo z mojstri. Sama sem vedno delala z ekipo, saj se mi zdi nujno, da sem zraven, da se odzivam na material, to mi je všeč – a to je postajalo vedno bolj nemogoče. Oziroma vedno bolj je bilo razumljeno kot motenje delovnega procesa. Dostop do proizvodnje žal skorajda ni več mogoč, ravno tako možnost eksperimenta in z njim raziskovanja ter inovativnega nastajanja novih oblik. Tudi s Čehi ni enostavno, je pa ključno za to, da delam z njimi, da so me leta 2015 povabili na simpozij, kjer so mi omogočili eksperimentalno delo z lastno ekipo v proizvodnji. Tedaj smo začeli dolgoletno sodelovanje.
