Nedavno je nekdanji predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v oddaji Odmevi podal odlična navodila. Če povzamem bistvo njegovih besed: preventivno ravnanje in skrb sta vsekakor smiselna, panika pa ni potrebna. Podobno govorijo tudi drugi vodilni zdravniki iste klinike in Inštituta za javno zdravje (NIJZ).
Nalezljive bolezni so spremljale človeštvo, odkar to obstaja. Tako so na egipčanskih mumijah, starih več tisoč let, ugotovili spremembe, ki so bile posledica tuberkuloze. V srednjem veku, v 14. stoletju, je bila poleg vseh nalezljivih bolezni huda epidemija kuge, ki je sledila hudi lakoti. Imenovala se je tudi črna smrt. Prizadela je praktično vso Evropo. Bolezen naj bi po svilni poti prinesli popotniki in trgovci, kakšno naključje, domnevno s Kitajskega.
Do uvedbe učinkovitih zdravil za zdravljenje tuberkuloze, zlasti streptomicina, je bila ta tudi v Sloveniji velik zdravstveni problem, ki je zahteval življenja tudi zelo mladih ljudi, poleg pljuč pa je lahko prizadel tudi druge organe. Vsi se spominjamo tako imenovanega besežiranja (BCG) vseh otrok čim prej po rojstvu, ker je bilo dokazano, da s tem preventivnim cepljenjem znatno zmanjšamo pojavnost tuberkuloze, ni pa je mogoče povsem preprečiti. Zaradi velikega števila tuberkuloznih bolnikov je bilo pri nas kmalu po drugi svetovni vojni uvedeno fluorografiranje (rentgensko slikanje prsnih organov) vsega polnoletnega prebivalstva vsaka štiri leta. S tem smo odkrili številne druge bolezni in ne samo tuberkuloze. Za vse zaposlene na Golniku pa je bilo to rentgensko slikanje pljuč obvezno kar vsako leto, in moram reči, da smo vsakokrat med zaposlenimi odkrili sodelavca z aktivno pljučno tuberkulozo ali drugimi resnimi boleznimi. Mislim, da bi bilo smiselno sistematično rentgensko slikanje pljuč pri ljudeh, ki so potencialno bolj ogroženi za razvoj hudih pljučnih bolezni (imunsko kompromitirani, nekatere poklicne skupine, kadilci).
Za vse zdravstvene delavce in nekatere druge skupine ljudi je priporočljivo cepljenje proti hepatitisu B, saj je to edina dokaj zanesljiva metoda za preprečitev te hude bolezni jeter, ki v skrajnem primeru lahko povzroči odpoved tega organa. Prav tako ima cepljenje proti sezonski gripi določen smisel tudi pri zdravih ljudeh in še posebno pri zdravstvenih delavcih, še toliko bolj pa pri kroničnih pljučnih in srčnih bolnikih, imunsko kompromitiranih in starejših, tudi če ti nimajo kake kronične bolezni. Pri teh pa priporočamo še cepljenje proti pnevmokokom, ki so najpogostejši povzročitelj bakterijske pljučnice.
Epidemioloških podatkov o tem, ali so zdravstveni delavci bolj ogroženi kot preostala populacija, sicer nimam, a verjetno je tudi brez dokazovanja jasno, da je tako pač glede na naravo našega dela.
Za ponazoritev teh trditev je najbolje navesti nekaj konkretnih primerov. Leta 1974 sem se zaposlil na Golniku in zbolel za hudo okužbo dihal. Takrat ni bilo nobene epidemije. Seveda ne morem trditi, da je bilo moje akutno vnetje dihal poklicna bolezen, ni pa tega mogoče tudi izključiti, če imaš opravka s pretežno pljučnimi bolniki. Pri moji sodelavki, ki je, to pa je bilo dokazano, zbolela zaradi pljučnice, povzročene z Mycoplasmo pneumoniae (vrsta bakterije), ki je druga najpogostejša povzročiteljica pljučnic, pa je bilo njeno stanje tako resno, da je morala biti zdravljena celo na intenzivnem oddelku. Medicinska sestra, prav tako sodelavka, je zbolela za vnetjem rebrne mrene, povzročene z bacilom tuberkuloze, in dokazano je bilo, da je bila okužena z istim sevom bakterije, zaradi katere je bil nekaj tednov prej na istem oddelku zdravljen bolnik s tuberkulozo, katere povzročitelj je bil isti kot pri njej.
Da bi pri sedanji epidemiji okužbe s koronavirusom kratko potegnili zdravstveni delavci, je po mojem mnenju preveč posplošena trditev. Res je, da smo tisti, ki obravnavamo bolnike z nalezljivimi boleznimi, bolj izpostavljeni okužbam. Res pa je tudi, da imamo večjo možnost zaščite in znanja, da možnost okužbe zmanjšamo na minimum.
Zdravstveni delavci se sicer zavedamo, da imamo opravka z bolniki in da lahko zboli vsak izmed nas. Bilo pa bi prav, da bi država vsem, ki zbolimo za kakšno nalezljivo boleznijo, priznala to kot poklicno obolenje, vendar ni vedno tako. Če obstaja utemeljen sum, da smo se okužili pri svojem delu, kar pa je težko dokazati, je pošteno, da bi bilo to tako urejeno. Med mojimi sodelavci je bilo kar nekaj primerov, ko so zboleli za tuberkulozo ali hepatitisom in nekateri imeli precej težav, da jim je bila priznana poklicna bolezen, saj so morali to dokazovati celo na sodišču. Tudi tu bi veljalo upoštevati dejstvo, da ni mogoče zanesljivo dokazati poklicne bolezni, a če je ta dokaj verjetna, bi jo morali priznati kot tako. Saj konec koncev tudi pri mnogih drugih poklicnih boleznih ni mogoče dokazati neposredne zveze med škodljivimi okoliščinami in boleznijo, pa so mnoge vseeno priznane kot poklicne.
Je pa nekaj, kar nas lahko zelo skrbi. Večina slovenskih bolnišnic ali celo nobena nima možnosti izolirati veliko bolnikov z nevarno okužbo, zlasti če bi bilo potrebno intenzivno zdravljenje. Naše bolnišnice preprosto tudi niso prilagojene izrednim razmeram nevarnosti prenosa okužb. Na kliničnem oddelku, kjer sem delal večino svoje delovne dobe, je bilo v eni sobi pet, včasih pa celo šest bolnikov, ki so bili priključeni na aparat za umetno predihavanje – in pri teh bolnikih so dihala naravnost odprta vrata za vstop bakterij in virusov.
Torej je treba pri naši infrastrukturi (gradnji novih bolnišnic) delovati v skladu s strokovnimi in varnostnimi navodili, kar pa seveda ni ne hitro ne poceni. A aktualna epidemija je lepa priložnost, da dolgoročno načrtujemo nove ustrezne in sodobne zdravstvene ustanove.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
