»Janšisti« ne uporabljajo argumentov, da bi dokazali svoj prav, tudi ne napadajo in kritizirajo samo početja – pisanja, odzivanja ali razmišljanja – tistih, ki mislijo drugače. Ne, nanje se spravijo osebno, hočejo jim odvzeti veljavo, ugled, jih ponižati, razvrednotiti kot ljudi in kot strokovnjake, narediti iz njih parazite, zanikati njihovo skrb in dobronamernost ter jim za povrhu pripisati še zlovešče komunistične metode. Obsojam take in vse druge negativne vzorce, ki se v Janševem delovanju neprestano ponavljajo in so prav tako prisotni pri večini njegovih politikov, medijev in podpornikov.
In kaj hočejo z njimi doseči? Če na primer 75 intelektualcem, ki izražajo skrb za demokracijo zaradi možnega Janševega vladanja, jemljejo njihov ugled in pomembnost, potem tudi njihovo opažanje, analize in opozarjanje niso več pomembni, zanesljivi ter verodostojni. Upajo, da »takim« intelektualcem ne bomo verjeli. Nazadnje nanje uperijo še prst, rekoč: »Poslušajte, obubožani državljani, intelektualci so krivi za vaše stanje, ker so paraziti, sesajo vaš (državni) denar.« In zdaj grozijo intelektualcem še s tožbo, da bi jih prestrašili. Za stanje seveda ni kriva neoliberalna usmerjenost, ki jo posebno rada goji desnica. Pri kom jim bo ta poskus preusmerjanje odgovornosti uspel, bomo videli.
Retorika »janšistov« neti sovraštvo, ne samo do tujcev, ampak do vseh, ki nismo njihovi verniki. Težko sprejemam, da mu razdvajanja uspevajo že toliko let. Ali je res demokracija to, da nekaterim postavljamo žičnate ograje na mejo, drugim pa ne znamo postaviti nobenih meja? Zakaj? Na to bi moral odgovoriti tudi Borut Pahor, ki bi moral obsoditi taka ravnanja, že zdavnaj.
Pri nas na srečo (še) ne razsaja koronavirus, je pa paranoja, ki jo »janšisti« vneto širijo, v polnem razmahu. Napadla je tudi stranke, ki so sodelovale v Šarčevi vladi. Ali res verjamejo, da Marjan Šarec in Damir Črnčec vohunita za njihovimi prvaki? Dvomim. Bolj verjetno je to samo priročen način v predvolilni kampanji, poskus za zbijanje števila Šarčevih volilcev.
Sam potek zgodbe je simptomatičen. Desničarski novinar rumenega medija objavi (s SDS dogovorjeno?) novico o Šarčevi »vohunski mreži«, Janševi mediji jo pridno širijo. (Nič me ne bi presenetilo, če bi ugotovili, da za vsem stoji Janševa »vohunska mreža«, ker tudi sicer delujejo po principu »ujemite tatu«.) Knovs (komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb), ki je rokah NSi in SDS, jo pograbi. Na njeni neverodostojni osnovi se poslanci Žan Mahnič (SDS), njegov strankarski kolega Zvone Černač ter Branko Simonovič (DeSUS) odločijo za nenapovedani nadzor NPU (Nacionalni preiskovalni urad) in policije. Se vam zdi tak scenarij kaj znan? Z njim so (spet) zlorabili svojo funkcijo. Ali ni zanimivo, da NPU »čisto slučajno« vodi predkazenski postopek o financiranju stranke SDS in o madžarskem financiranju Janševih medijev? Ti pa zdaj spet »čisto slučajno« objavljajo navedbe o pritiskih na potencialne Janševe partnerje, da bi jih le privabili v svoj »zaščitniški« objem. Poleg tega Mahnič s prepotentnim nastopom grozi generalni direktorici policije Tatjani Bobnar, naj pomisli na svojo prihodnost. Izgovori, da je njegovo izjavo vzela iz konteksta, ne držijo vode. Res smo že daleč prišli! Zaman čakamo, da bo večina političnih strank obsodila tako ravnanje. Kaj pa predsednik Pahor? Skrajni čas je že, da bi ga končno obsodil tudi on.
Kam so se razblinile naše nekdanje vrednote? Kam se je skrila solidarnost? Kje je spoštljiv odnos do narave, ki so ga premogli staroselci? Naravi so znali tudi vračati njeno radodarnost. Vedno pogosteje se srečujemo s takimi vprašanji, politiki pa se ukvarjajo sami s seboj in s svojimi stolčki. Kje so državniki, ki bi znali pravično voditi našo državo?
Polona Jamnik, Bled
