Nedavna študija Transameriškega centra za pokojninske študije in družbe Aegon, ki je bila izvedena že osmo leto zapored in zajema več kot 16.000 zaposlenih in upokojencev iz 15 držav, od ZDA in Kanade prek Nemčije, Francije, Poljske v Evropi do Japonske, Kitajske in Indije, razkriva spreminjajoče se poglede na upokojevanje in na to, kdo naj bi zagotavljal prihodke v pokoju.
Največ skrbi glede zdravja in pomanjkanja denarja
Zaposleni imajo v globalnem povprečju največ skrbi glede obdobja upokojitve, in sicer slabšega zdravstvenega stanja, ter pomanjkanja denarja. Eden od treh zaposlenih dandanes doživlja stres zaradi svojih trenutnih financ vsaj enkrat na teden, medtem ko je vsak četrti vsaj en dan v tednu v stresu zaradi dolgoročnih financ po upokojitvi.
Največ zaposlenih si želi v pokoju potovati, teh je 60 odstotkov, 57 odstotkov jih načrtuje več časa preživljati s svojci, 49 odstotkov anketirancev pa se namerava preizkusiti v novih hobijih. 27 odstotkov zaposlenih pravi, da se bodo v pokoju posvetili prostovoljnemu delu, medtem ko jih 15 odstotkov namerava nadaljevati študij. Manjši del zaposlenih namerava tudi po upokojitvi nadaljevati plačano delo na področju, kjer so bili prej aktivni, teh je 16 odstotkov, 13 odstotkov pa se jih bo angažiralo na povsem drugem področju.
Težnje in želje po upokojitvi
Ali bo zaposlenim uspelo uresničiti svoje želje v pokoju, bo najbolj odvisno od dveh dejavnikov, in sicer njihovega zdravstvenega in finančnega stanja. Trenutno največ zaposlenih v globalnem povprečju daje prednost zdravju in zdravemu življenjskemu slogu, teh je kar 62 odstotkov, uživanju trenutnega življenja (59 odstotkov) in načrtovanju svoje finančne prihodnosti (49 odstotkov), kar se v večji meri ujema tudi z njihovimi prihodnjimi aspiracijami. 45 odstotkov zaposlenih je trenutno osredotočenih predvsem na družino, 33 odstotkov na kariero in 24 odstotkov na vračanje družbi.
Zaposleni v povprečju pričakujejo, da bodo živeli do 80. leta starosti. Vendar če enako vprašanje postavimo na drugačen način – kdaj se boste upokojili in koliko časa boste živeli v pokoju, pridemo do drugačnega rezultata, saj večina pričakuje upokojitev pri 65 letih in nato še 20 let življenja, torej skupaj do 85 let življenja. Najzgodnejšo upokojitev pričakujejo Turki (59 let), medtem ko se nameravajo najkasneje upokojiti Nizozemci, pri 67 letih. Glede upokojitve jih največ skrbi slabše zdravje (50 odstotkov), 40 odstotkov jih skrbijo nezadostne finance, sledijo nezmožnost ostati aktiven (36 odstotkov), alzheimerjeva bolezen in demenca (35 odstotkov) in nezmožnost opravljanja stvari, ki jih veselijo (33 odstotkov).
Dve tretjini plače za normalno življenje v pokoju
Zaposleni, ki so bili vključeni v raziskavo, so dejali, da bi za normalno življenje v pokoju potrebovali približno 2/3 svojih trenutnih prihodkov, kar je tudi v skladu s smernicami organizacije OECD, po kateri naj bi za dostojno življenje v pokoju potrebovali vsaj 70 odstotkov naše plače pred upokojitvijo. Na drugi strani pa je le četrtina zaposlenih samozavestnih – ti menijo, da bodo dosegli svoje finančne cilje do upokojitve in si zagotovili zadostne prihranke. Močno se spreminjajo tudi pogledi na to, kdo naj bi zaposlenim zagotavljal prihodke v pokoju. V povprečju zaposleni pričakujejo, da jim bo država zagotovila približno polovico prihodkov v pokoju (46 odstotkov), 30 odstotkov sredstev bo črpanih iz njihovih lastnih prihrankov, 24 odstotkov pa naj bi pomagali zagotoviti delodajalci. Na državo se najbolj zanašajo Španci in Nemci, najmanj pa v Indiji, Avstraliji in Kanadi. Na lastne prihranke ravno nasprotno najbolj stavijo zaposleni v Indiji in Avstraliji, medtem ko se na pomoč delodajalcev pri varčevanju za pokojnino najbolj zanašajo na Nizozemskem in v Veliki Britaniji. Slovenija na žalost ni bila vključena v raziskavo, zagotovo pa bi bilo zanimivo videti, ali tudi že v Sloveniji zaposleni glede prihodkov v pokoju vedno manj računajo na državo in več na delodajalce ter same sebe.
Zaposleni pričakujejo več pomoči od delodajalcev
Glede pomoči pri varčevanju za obdobje upokojitve po vseh državah naraščajo pričakovanja tudi do delodajalcev. V prvi meri se nanašajo na pričakovanja po kolektivnih pokojninskih načrtih, ki naj bi jih sofinancirali delodajalci. Vedno večja pa so tudi pričakovanja glede mehkejših dejavnikov pomoči pri varčevanju za pokojnino, kot so programi za informiranje glede javnih in dodatnih pokojnin, finančno opismenjevanje zaposlenih, dostopnost do finančnih svetovalcev, možnost spletnih varčevalnih računov… Prav tako od delodajalcev zaposleni pričakujejo več pomoči pri zdravju na delovnem mestu in drugih ukrepih, s katerimi bi si lahko izboljšali svoje zdravstveno stanje že danes.
Država bo morala zagotoviti vzdržnost
Zaposleni se tudi vedno bolj zavedajo, da bodo socialni sistemi (javne pokojnine, zdravstvo in dolgotrajna oskrba) zaradi staranja pod vedno večjimi pritiski in da bo morala država zagotoviti njihovo dolgoročno vzdržnost. Le šest odstotkov anketiranih meni, da so sistemi socialne oskrbe povsem vzdržni in da državi ni treba vpeljati nobenih sprememb, medtem ko jih je na drugi strani 16 odstotkov prepričanih, da bi morala država v prihodnje znižati višine pokojnin in ne povišati davkov oziroma prispevkov. 34 odstotkov jih pravi, da mora država ohraniti trenutne višine pokojnin in na drugi strani dvigniti davke in prispevke, da bi obdržala višine pravic. Četrtina pa jih zagovarja, da država pristopi uravnoteženo in malo dvigne davke oziroma prispevke, na drugi strani pa malo zniža pokojnine.
