Tudi sicer različne okoljske organizacije že vrsto zadnjih let opozarjajo na globalno segrevanje ozračja kot posledico delovanja človeka. Kot praktično pri vsaki takšni in podobni zadevi se tudi tu lomijo kopja in prelivajo litri črnila v besednih spopadih med zagovorniki in nasprotniki teorije o globalnem segrevanju. Nasprotniki se opirajo na zapise iz bližnje in davne preteklosti, ko so se zelo topla in zelo hladna obdobja na našem planetu nekako ciklično izmenjevala. Pogled v staro časopisje razkriva, da so si takšna vremensko zelo raznolika obdobja sledila tudi na ozemlju Slovenije. Tudi na tej strani smo že pisali o tako hudi zimi (februar 1929), da so pokale železniške tračnice, pa tudi o neznosni poletni vročini leta 1905, ko je bilo v časopisih mogoče prebrati, da so na Goriškem temperature krepko presegle 40 stopinj Celzija. Z vremenskega vidika so bila pri nas zelo zanimiva petdeseta leta preteklega stoletja. Tako so leta 1950 v Črnomlju uradno namerili kar 40,6 stopinje Celzija, samo dve leti pozneje, februarja 1952, pa je Slovenijo zametla najvišja plast snega v vsem 20. stoletju. Silno sneženje je trajalo tri dni in tri noči, zaradi posledic rušilne moči predebele odeje je izgubilo življenje približno 30 ljudi. Vsekakor je zelo zanimivo prebirati, da so znanstveniki že leta 1937 opozarjali na taljenje ledenikov in posledično višanje gladine oceanov.
Zima zginja z zemlje?
Sedaj je kolikor toliko prava zima. Na gorah rastejo ledeniki, tam se kopiči sneg in med tako zvanimi zimskimi športniki vzbuja vesele spomine smučanje, drsanje in sankanje. Na drugi strani pa vstajajo resni znanstveniki, ki nas začenjajo plašiti z novico, da na vsem svetu ledeniki pojemajo, da so vedno manjši, in da bo prišel čas, ko bodo docela izginili. Ravno letos prihajajo iz Evrope in Amerike poročila, da se ledeniki naglo krčijo, da so se letos nenavadno stopile velike ledene gore na Islandskem ter na Grönlandiji. Vsa ta poročila so dvignila ameriškega profesorja od washingtonske vremenske opazovalnice – W. J. Humphreysa – da je spisal svoje opazovanje glede tega ter ga podal človeštvu, kaj ga še čaka.
Prvi hip so znanstveniki zmajevali z glavo, ko so brali profesorjevo trditev, češ, da bo prišel čas, ko na svetu ne bo nobenih ledenikov več. Vendar pa je resna znanost morala priznati, da je docela mogoče, da bi se kaj takega nekoč vendarle utegnilo zgoditi. Saj so najnovejše najdbe na Islandskem in v Grönlandiji dokazale, da je nekdaj tamkaj bilo drugačno življenje, kakor pa je danes, ko so te dežele pokrite z večnim ledom. Grönlandija je v nekdanjih časih menda res bila zelena dežela, kakor še dandanes pravi njeno ime. (…)
Sedaj pa recimo, da bi pri nas izginili vsi ledeniki, odkoder piha k nam mrzli severni veter. Ako bi se to zgodilo, bi bili južni vetrovi toliko hujši. Tudi pri nas bi nastopale silne deževne dobe. Podnebje pri nas bi se bistveno izpremenilo, medtem, ko bi se to dalo v tropičnih krajih mnogo manj poznati. (…)
Pač pa bi se razmere na severu v Grönlandiji in v Sibiriji ter v polarnih krajih bistveno izboljšale. Tam bi nastala nova selišča. (…) Morda bi se pod temi plastmi rodovitne zemlje našle plasti kakih rudnin in olj, toda za plug bi bilo te zemlje premalo. S tem v zvezi je šele pred kratkim bila objavljena statistika, kaj bi bilo, ko bi se vsi ledeniki spremenili v vodo. Izračunali so, da bi stopljeni ledeniki dali 1.330,000.000 kubičnih metrov vode. Ako bi se ta voda razlila v morje, bi morje naraslo za celih 45 metrov. S tem pa bi prišle pod vodo ogromne površine obmorskih dežel. Pri onih v Evropi bi docela izginili v takem primeru pod vodo Belgija in Holandska ter tudi velik del Danske. Pa tudi druge obmorske dežele bi bile silno prizadete. Vse svetovno znane luke bi izginile pod vodo. (…)
Ta tudi, preden bi se stopil ves led na naši zemlji, bo minulo najmanj kakih 200 let ali pa še več. Lahko pa se zgodi, česar učenjaki ne izključujejo, pa je morda verjetno, da se dobe menjajo in nihajo. Če smo danes v toplejši dobi, bomo jutri v mrzli. Saj je naše življenje veliko prekratko, da bi mogli taka dogajanja pravilno oceniti in presoditi
Slovenski dom, 3. februarja 1937
Veliki snežni zameti v Sloveniji, Slovenski Benečiji in na Koroškem
Pretekli teden je zapadlo v Sloveniji ogromno snega, ki je prekinil ves železniški, avtobusni ter telegrafski in telefonski promet. V Ljubljani je dosegel višino 140 cm, v Planici 240 cm, po drugih višinskih predelih pa od 3 do 5 metrov. Meteorološka služba Slovenije je objavila, da od svojega obstoja ni zabeležila takšnih snežnih zametov. Škoda, ki jo je povzročil zapadli sneg v Sloveniji, znaša samo po prvih ocenitvah nad 4 milijarde dinarjev.
Ogromne množine snega so v Ljubljani ustavile vsak promet. Ceste so bile tako zatrpane, da je bilo tudi oranje zelo težavno. Pod težo nakopičenega snega se je porušilo 70 hiš. Izvršni odbor OF Slovenije, MLO in odbori vseh frontnih organizacij so izdali pozive vsemu prebivalstvu, da pomaga pri čiščenju snega s streh in ulic. Nad 6000 ljudi se je spustilo v borbo s snegom in vsaj za silo preprečilo večjo gospodarsko škodo. (…)
Na progah Ljubljana – Nova Gorica in Ljubljana – Reka je obtičalo v snegu več vlakov. Na progi Ljubljana – Jesenice je bilo zasneženih pet lokomotiv, potniški vlak, trije tovorni vlaki in ekspresni vlak Ljubljana – Salzburg. (…) V snegu je obtičalo tudi več vlakov v smeri proti Mariboru. Potnike so začasno namestili po bližnjih vaseh.
V Tolminu in okolici je sneg visok dva metra. V Kobaridu 2,5, v Bovcu pa 3,5 m. Snežni zameti so ponekod dosegli višino 8 m. V vaseh Borjana, Žaga in Soča so plazovi odnesli več hiš. Po nepopolnih podatkih so plazovi odnesli 13 hiš, 14 hlevov, 1 planinsko mlekarno in poškodovali 20 hiš in 8 hlevov. Poleg tega so plazovi odnesli 200 ovac in koz in večje število goveje živine. Do sedaj so ugotovili 25 smrtnih primerov.
Slovenski Jadran, 22. februarja 1952
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib