Kakor koli že, v tistem času sem izvedel, da je vas nekoč nosila naslov device Marije. Iz meni neznanih razlogov pa to ime že dolgo ni bilo več v rabi.
Nisem poznal veliko tamkajšnjih prebivalcev. Nekateri starejši so se v svojih samogovorih spominjali likvidacije orožniškega stražmojstra, drugi so omenjali požig papirnice, tretji so še vedno prisegali na obstoj izdajalskega in lažnega nevidnega bataljona ali vaških straž, večino so obravnavali kot konfidente, konvertite in konformiste, vsi pa so bili mnenja, da so se v preteklosti eni in drugi premalo ukvarjali z evangelijem in preveč s politiko.
Takrat sem začel pogosteje razmišljati o igri obeh barv, ki sta zaznamovali naše naselje. V domišljiji sta bili barvi, tako bela kot rdeča, ključni za razumevanje tega okolja. Nisem vedel, zakaj je tako, pomena barv si takrat pač nisem znal ustrezno razložiti. Zdelo pa se mi je, da se tamkajšnji prebivalci ločijo po teh nevidnih odtenkih, in pozneje sem se večkrat zalotil, da opazujem ljudi okoli sebe, posameznike ali družine, ki sem jim prinašal sveže tiskane novice, kako moje oči na njih iščejo nevidna in nerazpoznavna znamenja, s katerimi jim bo mogoče prilepiti rdečo ali belo etiketo. Tako je bilo tedaj pri nas v vasi na robu mesta.
Kot sem že omenil, nisem poznal veliko stanovalcev našega naselja. Pravzaprav sem bil prepričan, da poznam vse, a nikogar prav dobro. Med njimi so bili svojevrstneži, ki bi v dobro splošne blaginje spet odobrili prisilni odkup brez odškodnine, za marsikaterega med vaščani je bilo znano, da je pripadal katoliški akciji, nekoliko glasnejši so bili deklarirani ateisti. Svojevrstno paleto zbadljivosti je ponujala igra njihovih živalskih, skoraj basenskih priimkov. Naročniki so bili lesjaki, zajci, orli in mački z ene ter škrjanci, raki, kukavice in kosi z druge strani. Večina je bila naročena na dnevnik, ki sem ga dostavljal. Drugi so iz rok poštnih raznašalcev prejemali drugače prepognjene vsakodnevne pošiljke. Konkurenčni časopis se je razlikoval od mojega po velikosti. Bil je dodatno preganjen in precej težji. Še dobro, sem takrat večkrat pomislil, da mi ni treba raznašati tistega večjega, zajetnejšega, že na prvi pogled precej težjega dnevnika. Delo bi bilo zamudnejše.
O naselju, kjer sem v mladosti raznašal časopis, se je vedelo, da je le vasica na robu mesta. Kot v večini poseljenih vasi v teh krajih so se hiše različnih oblik in raznih barv, pritlične in večnadstropne, ki so po svojem ubogem videzu ustvarjale vtis, da so jih zgradili revni kmečki sinovi s svetinjicami in figami v žepih, nagnetle v vse smeri okrog cerkvenega obzidja in v poznih popoldnevih, ko je večina bolj razgledanih vaščanov preživljala urice v obeh bifejih, počivale v sencah mogočnih in strahospoštovanja zbujajočih zvonikov.
Te zgodbe bom shranil, sem sklenil, in si jih razložil kasneje, nekoč, ko se mi bo igra barv razlila sama od sebe, nekega dne, ko bodo v sencah svojih domov v vasi na robu mesta, kjer sem prepešačil dobršen del svoje mladosti, na zatožni klopi pravi možje, pokončni ljudje, takrat bom gotovo našel še živečega človeka, ki bo znal krotiti čustva in prisluhniti marsikateri neumnosti. Potem mi bo povsem zadostovalo in v veliko tolažbo, če bo iz najbolj morastih sanj mogoče slišati nekoga, takšnega ali drugačnega obrekovalca, ki govori iz najtrdnejše teme in jo s tem naredi svetlejšo.
Sergej Učakar, Bled
