Avtor članka meni, da gre za zavedene fante, ki so morali sodelovati z okupatorjem. Pokojni sosed je trikrat pobegnil domobrancem, ker se ni hotel boriti v njihovih vrstah, in je nato le pristal pri partizanih. Psihološki profil domobranca je orisal France Bevk v knjigi Slepa ulica: Mamin sin se nikdar ni znal sam odločiti, kaj mora narediti, šele ko zaužije alkohol, se odloči, seveda napačno. Tudi v italijanskih filmih (Fellini) je prikazan značaj prvih fašistov: kmečki fantje brez izobrazbe in brez dela, nagnjeni k ustrahovanju sovaščanov, prvi oblečejo fašistične uniforme. Tako postanejo pomembni in lahko izvajajo nasilje, za katero so nagrajeni.
Seveda so bile tudi izjeme, ki jih je vojni vihar potegnil v situacije, ki jih niso hoteli. Vendar bi danes strokovnjaki morali več govoriti, pisati, razlagati o razlogih (psiholoških, vzgojnih, socioloških), zakaj nekdo postane nasilen in nevaren družbi, zakaj verjame nerealnim obljubam, zakaj se pusti zavesti in tako dalje (takrat bi bilo tudi manj dogodkov, ko »miren sosed« ubije nosečnico, »priden fant« ubije sorodnike, učenec ali vojak naredita pokol in podobno, ker bi družba prej prepoznala znake, ki vodijo k nasilnemu obnašanju).
Postavitev spomenika bi imelo ravno nasprotni učinek, kot ga želi družba, ki je proti nasilju: postalo bi zbirališče tistih, ki častijo nekdanje okupatorje in njihove pomagače (tako kot se to dogaja drugje v Evropi).
Majda Koren, Ljubljana
