Vsak velmož je zase naredil listo najbolj butastih, a zvestih vaščanov, največkrat sorodnikov ali prijateljev. Med tistimi, ki so želeli na listo, je trajala prava vojna, kako priti v obzorje vsaj enega velmoža. Na vse možne načine so se jim udinjali, samo da bi vzbudili njihovo pozornost. Najbolj so se priljubili, če so pljuvali po ostalih velmožeh, širili neresnice o njih in poveličevali svojega botra, ki so mu včasih dali tudi kaj v žep. Kajti vedeli so, da če bodo prišli v butalski zbor, jim bodo zagotovljene odlična plača, prehrana in pijača v gostilni, službice za celo žlahto in druge bonitete. Edina njihova naloga je, da pridejo v gostilno in glasujejo tako, kot jim naroči njihov velmož. Poleg tega so med neukimi Butalci še popularni, saj nastopajo v butalskih medijih in lahko javno debatirajo o stvareh, o katerih nimajo pojma. Najbolj se bojijo tega, da bi oblast razpisala nove volitve, ker bi zaradi tega prenehala njihova brezskrbna službica. Seznam, ki ga je pripravil vsak velmož, se je imenoval kandidatna lista, ki so jo poznali samo on in posamezni kandidati.
Na dan volitev so pred gostilno postavili pred vsakega velmoža eno kišto, ki se je imenovala volilna skrinjica. Butalski volilci so vsak posebej pobrali en kamen in za svojega velmoža glasovali tako, da so kamen vrgli v njegovo kišto. Ko so vsi glasovali, so kamne v vsaki kišti prešteli in dobili vrstni red priljubljenosti velmož. Ti so se s svojimi kištami postavili v vrsto in začeli metati iz kište po en kamen v vrstnem redu, od tistega z največ do tistega z najmanj kamni. Metanje kamnov iz kišt je trajalo toliko časa, dokler v vseh kištah skupaj ni ostalo toliko kamnov, kot je bilo stolov v gostilni. Tako so dobili število kandidatov vsakega velmoža.
Zmagovalec volitev je bil tisti, ki mu je ostalo največ kamnov. Zato je stopil pred množico in poklical s svojega seznama toliko kandidatov, kolikor je ostalo kamnov v njegovi kišti. Poimensko jih je pozval, naj takoj zasedejo svoje stole v gostilni. Enako so storili preostali velmožje. Tako so bili vsi stoli zasedeni in so novi poslanci lahko takoj naročili pijačo in jedačo na stroške Butal.
Ker so bili Butalci razgledani, so hitro ugotovili, da mora imeti župan večino glasov, zato mora dobiti ali kupiti še glasove toliko velmož, da bo imel večino. Temu so rekli vladajoča koalicija. Ker so poslanci le demokratično okrasje in morajo vsakič glasovati tako, kot jim naroči njihov velmož, so kupčije med seboj sklepali le velmožje. Tisti velmož, ki je dobil ali kupil največ glasov, je bil župan. To kupoprodajo so imenovali koalicijska pogodba. Zmagovalna koalicija je nato vse Butalce obvestila o tem, da je sklenila koalicijsko pogodbo, in navedla, katere vse projekte bo pripravila in naredila, kar je imenovala nujne strukturne reforme, jasno vse v korist Butal in Butalcev.
Zamolčana pa je bila velika skrivnost o tajnem dogovoru, ki so ga med seboj sklenili vsi velmožje, in sicer da pred javnostjo nikoli, v nobenem mandatu, ne bodo uporabljali dovršnih oblik glagolov. Če bo kdaj kdo vprašal, kaj ste naredili, je odgovor, da delamo; če vpraša, ali ste razumeli gradivo, je odgovor, da še študiramo; če vpraša, ali ste se dogovorili, je odgovor, da sestanki še potekajo; če vpraša, ali ste projekt pripravili, je odgovor, da potekajo še analize; če nekdo od Butalcev da oblasti v rešitev svojo vlogo, ta da vlogo za nekaj mesecev v omaro, nato pa se razglasi za nepristojno. In tako dalje in tako naprej. Oblast je vedno za spremembe v korist Butal in Butalcev, ampak samo tako, da se nič ne spremeni.
In tako je trajalo leta in leta in še traja, dokler butalski volilci kamenja ne bodo vrgli kam drugam kot v kišto.
Tomaž Šumi, Lesce
