V predavalnici fakultete za socialno delo je pred dnevi potekal naslednji prizor. V prostor je vstopil mlajši moški s svojo teto, njenim možem in njuno hčerjo. Bil je vznemirjen. Govoril je v visokih tonih, uporabljal nespoštljive besede. Očitno je bilo, da je v stiski, ki pa mu je nikakor ni uspelo ubesediti. To se je počasi začelo spreminjati, ko se je četverica usedla na stole poleg dveh strokovnih delavcev (povezovalcev), ki sta jih pričakala v prostoru. Tako se je začel pogovor, ki sprva ni potekal gladko, potem pa so se udeleženci počutili vse varneje in so lažje izrazili čustva. Naposled so prišli do sklepa, da se bodo še srečevali.
Manj hospitalizacij
V opisanem primeru je šlo za igro vlog. Na tak način sta psihiater in psihoterapevt Dirk Corstens ter vrstniški podporni delavec Richard Niessen iz Nizozemske med predavanji v okviru projekta iz sheme Erasmus+, v katerem Slovenijo zastopa društvo Slišanje glasov, delavcem v psihiatriji in socialnem varstvu ter ljudem z izkušnjami duševnih stisk skušala ponazoriti, kako poteka odprti dialog. Gre za pristop, ki se je pred več kot 30 leti začel na Finskem, razvit je tudi na primer na Nizozemskem in v Veliki Britaniji, v Sloveniji pa mu zdravstvena stroka še ni odprla vrat.
Cilj takšnega delovanja je v 24 urah, ko nastopi duševna stiska, vzpostaviti varen prostor, v katerem lahko ljudje v krizi, njihovi svojci in povezovalci komunicirajo brez hierarhije, kajti vsak glas je enako pomemben. Raziskava v eni od finskih regij, kjer so analizirali učinek odprtega dialoga na 108 ljudi, ki so jih v povprečju spremljali 19 let, je pokazala spodbudne rezultate. Število hospitalizacij se je enormno zmanjšalo. Okoli 75 odstotkov se jih je po prvi akutni krizi vrnilo na delo ali v šolanje, le 20 odstotkov pa jih je v naslednjih dveh letih prejemalo antipsihotična zdravila. Kot je povedal Dirk Corstens, v drugih delih Finske, kjer pristopa odrtega dialoga niso prakticirali, 95 odstotkov ljudi z izkušnjami duševne stiske še vedno jemlje zdravila.
Ustvarjanje služb
»Te skupine prinašajo manj stranskih učinkov in bolj zadovoljne družine. Na začetku so sicer stroški višji, kajti po navadi je potrebnih več seans, a država porabi manj denarja za hospitalizacije in zdravila, ljudje pa plačujejo davke, kajti vrnejo se na delo, zato je tudi ekonomski učinek pozitiven. Ta pristop je na Nizozemskem brezplačen, stroške krije zavarovalnica,« je povedal Dirk Corstens in dodal, da odprti dialog ne nasprotuje zdravilom, ampak da ima do njih le bolj previden odnos. »Na podlagi izkušenj smo se odločili, da zdravila vpeljemo šele po dveh ali treh seansah, če je treba. Zdravila so pogosto problem, kajti zaradi njih ljudje večkrat ničesar več ne čutijo in se ne morejo izraziti, včasih pa pomagajo. Nekateri zelo dobro funkcionirajo z zdravili, a v manjših količinah,« je dodal.
Na Nizozemskem, kjer imajo več kot 120 povezovalcev skupin, usposabljanje za to delo traja leto dni, na Finskem tri leta. V skupini sta praviloma dva povezovalca, eden iz psihiatrične ali psihoterapevtske stroke in drugi z izkušnjo duševne stiske. Na tak način se ustvarjajo tudi službe za ljudi z izkušnjo krize, ki tako niso več stigmatizirani, ampak njihove izkušnje postanejo prepoznane kot veščina. To pot je prehodil Richard Niessen. »Dobrih osem mesecev sem bil v bolnišnici. Moje okrevanje pa se je začelo, ko sem začel delati z vrstniki, z ljudmi, ki imajo enake izkušnje kot jaz,« je dejal Niessen, ki je enako kot Corstens povezovalec v skupinah odrtega dialoga.
