Žalostna zgodba, katere žrtve so mladi, se vleče že vrsto let, vendar je nihče noče zaključiti, ker so v ozadju različni interesi in prestiž, predvsem pa denar in službe na izobraževalnih ustanovah. Dejstva in rešitve poznamo. Od osamosvojitve do danes se je število dijakov skoraj prepolovilo, število visokošolskih ustanov pa vsaj podvojilo. Nadaljeval se je trend razmišljanja, da je le univerzitetni študij »pravi« študij, in temu stališču pritrjuje tudi zakonska določba, da je gimnazijska matura prava vstopnica za vpis na univerzitetni študij.
Tako gimnazije kot tudi fakultete za svoje delovanje in življenje potrebujejo ustrezno število dijakov in študentov. Po oceni je za univerzitetni študij po blagih kriterijih sposobna okrog tretjina populacije, kar v Sloveniji pomeni manj kot 7000 dijakov na leto. Prva težava se pojavi že tukaj, saj jih fakultete v univerzitetne programe vpišejo več kot 10.000, kar je vsaj 3000 več, kot jih je za tak študij sposobnih. Pojavi se še druga težava, saj vseh omenjenih 7000 dijakov ni vpisanih v gimnazije, ampak jih je tam morda le 5000. Preostali gimnazijski dijaki za univerzitetni študij niso sposobni, vendar so v gimnazije kljub temu sprejeti, ker je tam prostor. Tretja in morda največja težava pa je v tem, da je država uzakonila, da uspešno opravljena splošna matura pomeni tudi vstopnico in ustrezno sposobnost za univerzitetni študij. In tako se vsako leto na študij napoti vsaj 2000 maturantov z »lažno« maturitetno listino, ki so prepričani, da imajo prednost pred maturanti poklicnih šol, čeprav je tam vsaj 2000 maturantov, ki so sposobni za univerzitetni študij. In v poklicne šole niso šli zaradi »obvozne poti« na fakultete, ampak ker jih zanima poklic.
Fakultete potrebujejo študente in so v prvi vrsti zainteresirane za vse, ki imajo splošno maturo, nato za najboljše s poklicno maturo in nato še za vse druge, ki se želijo vpisati, samo da napolnijo svoje »kapacitete«. Pri tem imajo interes, da čim več mladih vpišejo na univerzitetni študij, saj to pomeni pet let financiranja. Država je bolj ali manj tiho in opominja na avtonomijo univerze, starši so zadovoljni, ker se mladi lahko vpišejo, kamor želijo, gimnazije in fakultete pa, ker dobro zapolnijo razpisana mesta.
Rezultat tega procesa je, da na fakultetah, ki imajo precej za univerzitetni študij sposobnih študentov, polovico študentov že v prvem letu študija izvržejo (osip), na fakultetah, kjer večina vpisanih ne izpolnjuje pogojev za univerzitetni študij, pa skoraj vsi študij končajo, saj sicer na fakultetah ne bi imeli dela in plač. Škartiranje polovice generacije ima velike negativne posledice za mlade in slovensko družbo, zato ga je treba nemudoma prekiniti. Za celovito rešitev bomo potrebovali kar nekaj časa, nekatere stvari pa je mogoče urediti takoj.
Začnimo z dejstvom, da ključen pogoj za vpis na univerzitetni študij ni neka »splošna izobrazba« oziroma opravljena gimnazija, ampak sposobnost za študij in delovanje študenta na višjih taksonomskih ravneh. Zato je treba dopolniti definicijo gimnazije in splošne mature: gimnazija je splošnoizobraževalna ustanova, ki se zaključi s splošno maturo, pri čemer je potreben pogoj za univerzitetni študij doseganje določenih kriterijev. Zdaj se namreč v univerzitetni študijski program lahko neposredno vpiše vsakdo, ki ima opravljeno splošno maturo.
Fakultete bi morale z vsakim kandidatom opraviti ustrezen pogovor in če bi ocenile, da je sposoben in voljan končati določen program, skleniti tudi medsebojno pogodbo. Kandidat za univerzitetni študij bi moral na gimnazijski maturi doseči vsaj 18 točk oziroma 70 točk skupaj z uspehom v gimnaziji, dijaki poklicnih šol pa bi morali opraviti ustrezen preizkus. Če kandidat ne izpolnjuje pogojev, ga fakulteta ne bi smela vpisati na univerzitetni študij, ne glede na število prostih mest. Pri sedanjem sistemu vpisa pomeni taka odločitev »noro« dejanje in odrekanje denarju ter službam predavateljev, vsaj v prvem letniku.
NAKVIS bi moral podrobno spremljati vpis in preverjati načrtovano znanje, veščine ter kompetence diplomantov, proces izvedbe pa prepustiti avtonomiji posamezne ustanove.
Na ta način bomo mlade usmerili v študijske programe, ki jih zanimajo, in na nivoje, ki so jih sposobni doseči, spremenile in predvsem razbremenile pa se bodo tudi gimnazije in posledično tudi osnovne šole. Ključno pa je, da bomo večini mladih omogočili optimalno izbiro študija, saj imamo na šolah kakovostne poklicne svetovalce, ki pa jim neustrezen sistem vpisa zdaj precej onemogoča delo.
DR. SREČO ZAKRAJŠEK je proučevalec sodobnih izobraževalnih sistemov in publicist.
