V parlamentu zaudarja smetišče prelomljenih obljub in praznih besed, pa tudi promiskuiteta. Nekatere stranke se vneto ponujajo: »Tukaj smo, vzemi nas, Veliki vodja!« V SAB še čakajo na povabilo. Novi predsednik SMC zagotavlja, da jim ni treba na predčasne volitve. Bo Miro Cerar pozabil na vse žalitve, da bi ostal še naprej zunanji minister? Vodja poslanske skupine stranke DeSUS vzneseno pripoveduje, da jim je koalicija z Janšo vedno prinesla dober volilni rezultat. Ko vsi skupaj žvrgolijo že zdavnaj izpeti napev »žrtvovali se bomo za državo in njene državljane«, se zasliši odmev: »Poslanske plače, lastni interesi, lastni interesi.« Kako bi lahko na primer Alenka Bratušek in Aleksandra Pivec, ki zdaj tekmujeta za upokojence, v resnici kaj naredili zanje v desni vladi, ki vodi neoliberalno politiko in skrbi za bogate? Kako bi odpravili dopolnilno zavarovanje in uvedli socialno lestvico ob partnerjih, ki bi radi sprivatizirali zdravstvo in skupni denar razdelili tudi zasebnikom? (Pomota! Pozabila sem, da tudi DeSUS podpira zavarovalniške lobije in ne »svojih« revnih državljanov.)
Veliki vodja menda potrpežljivo čaka, da se bodo stranke dovolj »omedile« in mu padle v objem brez svojih zahtev. Gotovo ima s tovrstnimi »ljubezenskimi razmerji« veliko izkušenj. »Sredinski« politiki so slepi, če si nameravajo na tak način za nekaj mesecev podaljšati »življenje«, ker jih bo potem doletela še slabša usoda na političnem prizorišču.
Da je SDS skrajna desnica, je jasno že dalj časa, čeprav se predsednik Pahor trudi, da bi zameglil njeno pravo podobo. Menim, da bi moralo resno skrbeti vsako državo, v kateri ima skrajno desna stranka (skoraj?) največjo javnomnenjsko podporo in zato velik vpliv. Pahor pa raje spregleda njena stališča in ravnanja, se ji ves čas dobrika ter ji namenja posebno pozornost in pomembnost. S tem postaja soodgovoren (pa tudi Cerkev) za njeno početje. Parlamentarne stranke so odklanjale sodelovanje s SDS in z Janšo še pred nekaj meseci. Dobro so vedele, s kom imajo opraviti, zdaj pa jih je večina akutno zbolela za demenco. Lahko spremljamo njihovo sprevrženo razmišljanje, govorjenje in načrtovanje. Še dobro, da imamo volilci boljši spomin ali pa znamo pobrskati v medijih. Navajam nekaj njihovih »pozabljenih« izjav.
NSi: Janez Janša »sebe postavlja nad dobrobit ljudi«, stališče stranke pa je, da je »koalicija med NSi in SDS možna, a brez njega. Odločitev pa je njegova.« Se bo NSi pod Toninovim vodstvom obrnila za 180 stopinj? Karl Erjavec je večkrat poudaril: »DeSUS ne bo več šla v koalicijo s stranko SDS.« Sedanja predsednica stranke ne deli njegovega mnenja: »Preživeti so časi, ko se je govorilo, kdo s kom gre in kdo s kom ne gre.« Nam bo za Karlom še žal? Alenka Bratušek: »S strankami, katerih stališča niso samo neprimerna, temveč včasih preprosto sramotna, že danes ne sodelujemo in ne nameravamo niti v prihodnje.« SMC: »Ne!« (z Janšo), Počivalšek zdaj: Strašenje z desnico ali levico je popolnoma preživeto zanj kot za človeka in kot za politika…
Strankarski voditelji so v obrambi svojih položajev in plač kar naenkrat začeli ponavljati besede: sodelovanje, dogovarjanje, kompromisi itd. Zato bi šli v Janševo vlado. Seveda je sodelovanje potrebno, skrb za državljane še bolj. Vendar imajo njihove lepe besede, tudi če odmislim njihov motiv zanje, lepotno napako. Šli bi v vlado, ki bi jo vodila skrajna desnica. »So what,« bi rekel Pahor. Dejan Židan v vseh intervjujih uperi prst v Marjana Šarca: »Ne pozabite, on je omogočil, da nam bo vladal Janša.« Ni res, to ni nujno. Omogočile bi mu (mu bodo) vse stranke in strančice, ki komaj čakajo na to.
V slovenskem parlamentu že na daleč zaudarja po gnilobi.
Polona Jamnik, Bled