Ali vojsko res potrebujemo?, 2.

V prispevku z zgornjim naslovom (Dnevnik, 30. 1. 2020, stran 13) gospod Aurelio Juri omenja potencialno nevarnost, ki nam morda grozi z juga pa z vzhoda. Vemo, da imamo štiri nebesne smeri, in zgodovina nas skozi stoletja uči, da največja nevarnost prihaja z zahoda, pa morda s severa. Pa začnimo z dvajsetim stoletjem, ko si je naša zahodna soseda Italija s tajno pogodbo prisvojila velik del Slovenskega primorja, Istre in Dalmacije in gospodarila od leta 1918 do 1945. Z mirovno pariško pogodbo je kot ena od poraženih sil v drugi svetovni vojni (kar sosednje dosledno zanikajo, saj so se tudi oni borili proti nacistični Nemčiji) na vse načine zahtevala od partizanov osvobojeno ozemlje. Tržaška kriza se je končala leta 1954 z razočaranjem obeh strani, ampak poraženci so le dobili svoje: Trst in Gorico in še danes slabo zaščiteno slovensko manjšino (v okolici Trsta, Gorice, v slovenski Benečiji, Reziji in Kanalski dolini). Ob osamosvojitvi Slovenije (in Hrvaške) v letu 1990–91 je silovito pritisnila italijanska »manjšina« (beri: Italija), ki je na vse načine razlagala in vztrajala, da italijanska manjšina ne more živeti v dveh različnih državah. Zahtevali so tudi revizijo nekaterih že podpisanih mednarodnih pogodb.