Z alpinizmom se je ukvarjal tudi moj brat Arne. Nekega dne sem na računalniku našla mapo z njegovimi fotografijami plezanja v hribih in takrat se je zanetila iskrica. Seveda pa te alpinizem spremeni. Nauči te potrpežljivosti, hvaležnosti, skrbnosti za sočloveka, naredi ti trdo kožo (v vseh pomenih besede), predvsem pa se morda ne obremenjuješ več toliko za nepomembne stvari. Vsaj moja izkušnja je takšna.
Lani, ko ste postali najuspešnejša alpinistka leta 2018 po izboru Planinske zveze Slovenije, ste dejali, da vas najbolj izpolnijo vzponi, ki jih splezate s prijatelji in so sad vaše želje. Po kakšnem ključu izbirate vzpone in soplezalce?Tako je. Tako za soplezalce kot za smer velja isto – poroditi se mora želja, da bi rada plezala s tem človekom ali to smer. Spet bi o tem lahko rekla, da mora preskočiti iskrica.
Kot članica slovenske mladinske alpinistične reprezentance ste bili na več odpravah, med drugim v Jordaniji, Indiji, Gruziji, Črni gori, Albaniji, Maroku in Bavarskih Alpah. Kaj je dodana vrednost alpinističnih odprav pod mentorstvom in ob boku najperspektivnejših mladih alpinistov?Vsekakor je velika vrednost že to, da zveza pokrije samo vrednost odprav. Kot študentje si večine akcij ne bi mogli pokriti, vsaj ne v takšni meri. Predvsem pa je največja prednost ta, da obstaja skupina navdušenih mladih alpinistov, s katerimi na koncu preživiš lep del svojega življenja, ustvarjaš skupne zgodbe in se zaradi kombinacije različnih idej odpraviš tudi na tiste konce, na katere sam morda še lep čas – če sploh kdaj – ne bi pomislil.
Kot neustavljivi raziskovalki vaju je s soplezalko Saro Jaklič odneslo v strme stene Madagaskarja in ZDA ter ledne slapove Kanade, vajinih plezalnih dogodivščin pa ni zaznamovalo le vrhunsko plezanje, ampak tudi dobršna mera humorja…Brez tega, da se imaš fajn, je vse brez veze. To je pri vsem skupaj bistvo!
Veliko plezate v ženskih navezah. Kaj jim daje pečat?V prvi vrsti prijateljstvo. Iz tega izhaja želja po skupnih doživetjih, ki pa gredo z roko v roki z motivacijo za treniranje in vsestransko napredovanje, tako na plezalski ravni kot v izkušnjah. Z vsako zgodbo pa je vez prijateljstva le še močnejša.
Kakšna zakladnica izkušenj, znanja in zgodb pa so za vas alpinistične legende, s katerimi ste se navezali na vrv?Vsekakor so! Zame je plezanje s takšnimi zakladnicami na dveh nogah (oziroma na dveh rokah) velik privilegij in si štejem v čast, da lahko vržem v to živo skrinjo še svoj cekinček.
V UKC Ljubljana ste zaposleni kot inženirka radiologije, usposabljate se tudi za gorsko vodnico… Je dan kdaj prekratek za vse, kar bi si želeli početi in preizkusiti?Uf, ja, pestro obdobje je. Ampak po drugi strani, če ne bi bilo, bi si ga pa spet popestrila. Idej imam toliko, da mi ne bi bilo dolgčas, niti če bi se morala malo prizemljiti.
Kaj bo rdeča nit vašega predavanja na sejmu Alpe-Adria?PST – pot spominov in tovarišev… ali pa Petra, Sara, Tjaša. Predstavila bom svoje dogodivščine s temi dekleti, da ne govorim le o sebi. Zabavneje je govoriti o drugih.
