Obiskoval je Osnovno šolo Komenda Moste, bil je zelo »hiperaktiven« otrok, kar je bilo za tiste čase povsem normalno in pravilno: »Včasih se pohecam in rečem, če bi bil danes učenec na tej šoli, bi imel zelo veliko odločb.« V enajsti šoli pod mostom so spoznavali druge veščine: »Lovili smo žabe, kače. Če je učiteljica rekla, ali si kdo upa v šolo prinesti kačo, smo bili prvi, ki smo se tega lotili. Če je bilo treba splezati na 20 metrov visoko smreko, brez kakršnihkoli pripomočkov in varoval, smo splezali gor. Danes bi bilo to nesprejemljivo. Najlepše pa je bilo takrat, ko so pripeljali drva, pa smo jih učenci nosili noter in zlagali, samo da ni bilo treba sedeti pri pouku,« pripomni.
S fanti so ob koncu osnovne šole ustanovili rokerski band Pink Panter in nastopali na manjših prireditvah. Njihovi vzorniki so bili Beatli, Rolling Stonesi in seveda jugoslovanske skupine. »Rock je bil za časa Jugoslavije zelo aktualen. V Domžale smo šli na koncert skupine Bijelo Dugme. Nekaj ur prej smo prišli, zato da smo lahko dobili njihove avtograme,« se spominja Lah, ki še danes rad vzame kitaro v roke.
Edini fant na študiju
Rafko Lah se je odločil za študij na Pedagoški akademiji, danes Pedagoški fakulteti, smer razredni pouk. Študij razrednega pouka je bil za fanta v tistem času zelo nenavadna zadeva, vsi so bili prepričani, da je razredni učitelj poklic za dekleta: »Bil sem edini moški v letniku in imel sem 79 lepih sošolk. Sčasoma so me sprejele in tako sem spoznal ženski svet.« To mu je v življenju prišlo zelo prav, saj ima doma tri ženske, poleg soproge še dve hčeri. No, ti sta že odrasli in ju zdaj bolj malo vidi, saj obe delata precej daleč od doma, v Dubaju. Z ženo živita v družinski hiši v Vrhpolju, s hčerama pa sta redno v stiku, občasno tudi sama pripravita kovčke in ju obiščeta.
Prve korake je kot razredni učitelj naredil na OŠ Toma Brejca, ki jo danes gleda skozi okno svoje ravnateljske pisarne. »Bil sem rosno mlad učitelj, ko sem tik pred vstopom v vojsko sedem mesecev poučeval prvošolce. Osmošolke, ki niso bile toliko mlajše od mene, so mi rade hodile trkat na vrata,« se spominja. Vojska je to človeškost in toplino, ki so jo gojili v šoli, nenadoma pretrgala, in mu pustila nekaj grenkobe. Predlagali so mu šolanje za rezervnega vojaškega oficirja v Bileći, kar je zavrnil, češ da ne bi mogel biti dober vojak. »Okrog vratu sem imel hipijevski znak peace, liberty, love (mir, svoboda, ljubezen),« doda.
Učitelj v JLA
Jugoslovanska oblast ga je za »kazen« poslala v kasarno v Nikšiću v Črni gori, ki je veljala za eno hujših. Po mesecu dni pa mu je na ušesa prišel razglas, da iščejo učitelja za poučevanje nepismenih vojakov: »V tem sem prepoznal svojo priložnost, čeprav nisem bil najbolj vešč jezika. Na hitro sem se naučil cirilice, in ker druge prijave ni bilo, sem bil sprejet.«
Po vrnitvi iz vojske se je zaposlil na OŠ Komenda Moste, vrnitev v domači kraj je bila zanj velik izziv. Tu je ostal 23 let, najprej kot učitelj tretjega razreda, potem dva mandata kot pomočnik ravnateljice, vodja vrtca, vodil je številne šolske projekte. Vmes je opravil še dodiplomski študij na Pedagoški fakulteti ter šolo za ravnatelje, kjer je spoznal številne izjemne ravnatelje z različnih šol, od katerih se je veliko naučil. Prijavil se je na razpis za ravnatelja na OŠ Frana Albrehta ter bil izbran, zdaj je že petnajsto leto ravnatelj na tej šoli. »Da bi bilo tudi moje zasebno življenje človeka vredno, si želim zelo dobro opraviti svoje delo, kar pa ni mogoče, če okrog sebe nimam najboljših sodelavcev,« izpostavi. »Vesel sem, da jih imam, ker sem zato tudi sam lahko dober ravnatelj.«
