Javnosti posredovane informacije, zakaj naj bi se to zgodilo, niso bile ravno prepričljive in zato smo z zanimanjem pričakovali skupščino delničarjev, ki je kmalu sledila in naj bi razkrila, kaj je v ozadju zamenjave. Žal so bila tudi to pot pojasnila tako šibka, da je še vedno veliko takih, ki menimo, da se javnosti prikriva prave vzroke zamenjave. Pred nekaj dnevi pa je sledilo še eno presenečenje: podjetje je dobilo novo predsednico uprave in to odlično plačano delovno mesto je zasedla (si je prisvojila) predsednica NS, ki je le malo pred tem učinkovito izpeljala zamenjavo prejšnje, po mnenju številnih zelo uspešne uprave.
Zgodba, kot jo ta čas spremljamo pri Petrolu, se v demokratični državi preprosto ne bi smela zgoditi. Njena vprašljivost je namreč predvsem v tem, da se je v strateško pomembnem državnem podjetju uspešno upravo zamenjalo na način, ki spominja na vojaški udar (puč), kakršne prakticirajo le še v nekaterih afriških državah, javnosti pa se očitno prikriva prave razloge za to ravnanje. Celotno operacijo je presenetljivo učinkovito vodila oseba v vlogi predsednice NS, ki pa tega skoraj zagotovo ne bi storila brez soglasja vladajoče politike in NS Slovenskega državnega holdinga, to je vrhnjega upravljalca našega državnega premoženja. Drugače povedano, Petrolova zgodba je predvsem še en argument v prid vse bolj prisotnemu spoznanju, da upravljamo državno premoženje vse prej kot primerno.
Problem tega upravljanja je slej ko prej v tem, da smo temeljne kadrovske odločitve, ki zadevajo podjetja v lasti države, v celoti prepustili vsakokratni vladajoči politiki, ta pa pri uresničevanju te pomembne pristojnosti splošne interese države nedopustno podreja specifičnim interesom političnih strank in njihovih podpornih omrežij, v nemajhni meri pa tudi interesom tujega kapitala.
Z aktualnim modelom upravljanja državnega premoženja smo tudi sicer ustvarili ugodne okolje za razvoj klientelizma in korupcije, kar močno obremenjuje splošno učinkovitost države. Model smo opredelili v zakonu o Slovenskem državnem holdingu in v njem bi morali prednostno spremeniti določila, ki urejajo sestavo NS tega velikega sistema. O tej sestavi naj bi poleg lastnika (države), ki naj ga tudi vnaprej zastopa vlada, podobno kot je to v Nemčiji, odločali tudi drugi pomembni nosilci splošnih družbenih interesov (zveza sindikatov, gospodarska zbornica…). V letu 2017 je bil že pripravljen in parlamentu tudi predložen konkreten zakonski predlog, s katerim naj bi sanirali sedanje upravljanje državnega premoženja, a je politika že njegovo obravnavo tako učinkovito preprečila, da le malokdo ve, da je predlog sploh obstajal. Žal, interesi aktivnih politikov so posebej danes, v času neoliberalnega kapitalizma, pogosto pomembno drugačni od interesov njihovih volilcev, in če se v državi teh razlik ne zmore primerno uskladiti, se to praviloma odraža v slabšem življenju večine njenega prebivalstva. To je tudi naš, verjetno celo osrednji problem države.
Andrej Cetinski, Ljubljana
