Nedavne volitve v Španiji in Izraelu na primer niso prinesle nikakršnega izida in so frustrirajoče. ZDA, najstarejša svetovna trdnjava demokracije, so sredi ustavne krize glede predsednika, ki je bil izvoljen z manjšino glasov in katerega vladanje je od tedaj v posmeh demokratičnim normam in vladavini prava.
V Veliki Britaniji, kjer so bile 12. decembra volitve v spodnji dom, so obe največji stranki in njuna voditelja vse bolj neprivlačni, toda edina alternativa – liberalni demokrati – ne more zapolniti te vrzeli. Samo regionalne stranke – kot so Škotska nacionalna stranka, Plaid Cymru v Walesu in Demokratična unionistična stranka v Severni Irski – so še do neke mere verodostojne. In v Nemčiji se očitno vse bolj iztrošena velika koalicija razvija v vir vse večjega razočaranja.
Za številne komentatorje je sedanja utrujenost od demokracije na nenavaden način podobna letom med obema svetovnima vojnama. Vendarle je tu očitna razlika: te nekdanje krize demokracije so bile neločljivo povezane z gospodarsko bedo v času velike depresije, medtem ko je današnja kriza demokracije nastopila v času zgodovinsko visoke ravni zaposlenosti. Čeprav se danes veliko ljudi čuti ekonomsko negotove, odgovor na sedanjo krizo ne more biti preprosto ponavljanje starih receptov v novi različici.
V letih med obema svetovnima vojnama se je demokratična vladavina pogosto preoblikovala, da bi vključevala različne oblike predstavništva. V tistem času najbolj privlačna oblika je bil korporativizem, v okviru katerega so bile formalno organizirane interesne skupine v imenu določene poklicne skupine ali enega gospodarskega sektorja, s katerim se je vlada pogajala. Pričakovalo se je, da bodo organizirane skupine tovarniških delavcev, kmetov in celo delodajalcev prej prišle do odločitev kot izvoljene predstavniške skupščine, za katere se je zdelo, da so okorne in ukoreninjene v neobvladljivih političnih delitvah.
Ta korporativistični model med svetovnima vojnama danes zbuja odpor, ne nazadnje zato, ker je bil povezan z italijanskim fašističnim diktatorjem Benitom Mussolinijem. Toda nekaj časa je bil Mussolinijev pristop marsikje privlačen za politike, tudi tiste, ki se niso imeli za politične skrajneže. Izvorna vizija ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta o New Dealu je na primer vsebovala številne korporativistične elemente, tudi nadzor cen, o katerih naj bi se pogajali s sindikati in industrijskimi zvezami. Vzrok, da smo pozabili na ta korporativistična določila Rooseveltovega New Deala, je v tem, da niso preživela odločitve vrhovnega sodišča, ki je leta 1935 razglasilo, da je prvo poglavje zakona o nacionalnem okrevanju industrije iz leta 1933 v nasprotju z ustavo.
Toda seveda so vse volitve in lažne volitve v tistem obdobju ustvarjale tudi diktatorske režime, ne le v Evropi, ampak tudi v Aziji in Južni Ameriki. In ti katastrofalni neuspehi so pripeljali do tega, da je bil demokratični okvir v obdobju po drugi svetovni vojni omejen, in to tako znotraj držav z ustavami in pravnimi mejami kot tudi na mednarodni ravni z ustreznimi zavezami.
V primeru kontinentalne Evrope in Japonske je bila demokracija v veliki meri vsiljena kot posledica vojaškega poraza. To pomeni, da so bila njena pravila postavljena od zunaj in niso bila soočena z nobenimi formalnimi izzivi. Pozneje je prišlo do evropske integracije – v obliki Evropske gospodarske skupnosti in potem Evropske unije – kot sistemom reševanja sporov in uveljavljanja pravil v službi obstoječih norm. In gledano širše so se mednarodni sporazumi spremenili v implicitno domnevo, da določenih pravil ni mogoče kršiti ali da se jim preprosto ni mogoče izogniti. Ni jih bilo mogoče postaviti pod vprašaj ne na demokratičen ne na drugačen način.
Tem novim zakonskim omejitvam so se seveda pridružili vojaški pomisleki. Mednarodne zveze so bile predstavljane kot sredstvo za ohranjanje nacionalne varnosti. Nato je imel – po slavnih besedah svojega prvega generalnega sekretarja Lorda Ismaya – namen, da »drži Ruse zunaj, Američane notri in Nemce na tleh«.
Ta enkratni primer uspešne ureditve, ki je zagotovila povojno stabilnost, je začel razpadati še pred nenadno izgubo ameriške legitimnosti po iraški vojni leta 2003 in globalni finančni krizi v letih 2007 in 2008. Ko je francoski predsednik Emmanuel Macron nedavno uporabil drastične besede, da bi opisal EU, ki stoji »na robu prepada«, in da je Nato možgansko mrtev, je imel povsem prav. Pod predsednikom Donaldom Trumpom ZDA – in s tem Nato – niso več sposobni strateškega razmišljanja ali pripravljeni varovati transantlatskih interesov.
Ureditev po drugi svetovni vojni so pogosto kritizirali, ker ni omogočila prave demokratične izbire. Zahodni politologi so začeli govoriti o razširjeni demobilizaciji. In veliko preden se je pojavila nova nemška radikalna desnica, so vidni nemški intelektualci prišli do zaključka, da so volitve nepomembne, da gre pri modernosti za vladavino zmernežev, ki omejujejo sami sebe v imenu togosti – torej za letargokracijo.
Sodobni izziv je torej, da se doseže čim večjo demokratično inkluzivnost. Korporativizem starega sloga ne more biti odgovor, ker se večina ljudi ne opredeljuje več izključno ali večinoma po pripadnosti enemu samemu poklicu. Iz istega razloga se kaže argument za tehnokracijo, ki bi temeljila na mednarodnih pravilih, danes izčrpan in okoren, čeprav so mednarodne institucije (tudi EU in celo Nato) še vedno potrebne, da zagotavljajo javno dobro.
Dandanes osebno identiteto določa zapletena množica dejavnikov. Večina ljudi sebe razume glede na kontekst kot potrošnike, producente, ljubimce, starše, državljane in kot tiste, ki dihajo isti zrak. Potrebne so pogostejše in bolj jasno opredeljene izbire, da bi se lahko kompleksnost posameznika prevedla v politični izraz.
Na srečo lahko pomagajo sodobne tehnologije. Digitalno državljanstvo – tako da se elektronsko glasuje, elektronsko sodeluje v anketah in peticijah – je očitna rešitev za problem vse manjše udeležbe na volitvah in referendumih. Seveda je pomembno, da se razmisli, katere odločitve naj sprejmemo s pomočjo novih, neposrednih metod odločanja in glasovanja. Tega mehanizma naj se ne uporabi za zelo pomembne, usodne odločitve, ki so same po sebi kontroverzne in povzročajo delitve. Lahko pa pomaga pri bolj vsakdanjih, praktičnih vprašanjih, kot je to, kje bo potekala železnica in neka cesta, ali pa o podrobnostih nadzora emisij in cen energentov.
Ta vizija demokratične prenove bo delovala v manjših državah, kot je Estonija, kjer so opravili pionirsko delo na področju digitalnega državljanstva in internetnega bivališča. Posamezna mesta lahko naredijo podobno in so tako zgled širšim političnim skupnostim. Lokalno razmišljanje o problemu predstavništva bi bilo lahko prvi korak na poti k preseganju krize demokracije na globalni ravni.
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton (New Jersey, ZDA) ter vodilni sodelavec Center for international governance innovation (Kanada).
©Project Syndicate, 2019
