Dva papeža (The Two Popes), Netflixov film o odnosu med papežem Benediktom XVI. in papežem Frančiškom, ne bi mogel priti v boljšem času. Drama režiserja Fernanda Meirellesa (Božje mesto, Zvesti vrtnar), v kateri Benedikta XVI. igra Anthony Hopkins, Frančiška pa Jonathan Pryce, spremlja njuno razmerje, ki je imelo kar nekaj vzponov in še več padcev, to, kar se dogaja zdaj, pa bi lahko bilo mirno njeno nadaljevanje. Začne se z izvolitvijo Josepha Ratzingerja za novega papeža, nadaljuje s kritikami takratnega kardinala Jorgeja Maria Bergoglia ob Benediktovem (ne)reševanju pedofilske afere v Cerkvi, konča pa tako, da bi kdo lahko pomislil celo, da sta postala najboljša prijatelja.
Potem ko skoraj dve uri razpravljata o razlikah, ki jih imata kot tradicionalni in moderni papež oziroma trdi konservativni Nemec in topli šarmantni Argentinec, na koncu spravljivo jesta pico in gledata tekmo s svetovnega nogometnega prvenstva. Benedikt sicer deluje, kot da pico, četudi jo ima v Vatikanu na dosegu roke, je prvič v življenju, nogometne tekme pa papeža, čeprav je film navdihnjen z resničnimi dogodki, menda nikoli nista gledala skupaj. Zadnji prizor pa je tako prisrčen, da si zaželimo, da bi bilo njuno razmerje takšno tudi v resnici.
Odprava celibata za več duhovnikov
A srečen konec filma je eno, njegovo nadaljevanje v resničnosti pa drugo. In to v tem trenutku ni preveč srečno, niti srčno. »Izgubljamo ljudi,« v Dveh papežih reče Benediktu kardinal Bergoglio, ki je prepričan, da se Rimskokatoliška cerkev mora prilagajati sodobnemu času. To poskuša danes uresničiti tudi tako, da se zaradi pomanjkanja duhovnikov v Amazoniji nagiba k ukinitvi celibata oziroma k temu, da bi poročenim moškim v nekaterih primerih dovolili, da postanejo duhovniki. Papež Frančišek bo svojo končno odločitev na to temo sprejel v prihodnjih mesecih, ima pa omenjena rešitev svoje privržence in nasprotnike. Prvi menijo, da odločitev, ki bi poročenim moškim v določenih okoliščinah dovoljevala, da postanejo duhovniki, ni škandalozna, ampak bi bila le odgovor na nove razmere, drugim, tudi Benediktu XVI., pa se sprememba pravil celibata, ki velja že 900 let, zdi nesprejemljiva, morda celo bogokletna.
Premalo upokojeni papež Benedikt
Benedikt XVI., ki se je pred sedmimi leti »upokojil«, menda zaradi slabega zdravja, in s tem po 600 letih postal prvi papež, ki je abdiciral oziroma dal odpoved, je napovedal, da bo kot upokojeni papež ostal »skrit od sveta«. S tem je obljubil, da se ne bo vmešaval v delo novega papeža, a mu to, kot je videti, ne uspeva najbolje. Kot je zapisal v eseju h knjigi Iz globine naših src (From the Depths of Our Hearts), ki jo je napisal konservativni duhovnik Robert Sarah in je izšla prav te dni, ob idejah papeža Frančiška, kako rešiti pomanjkanje duhovnikov v Južni Ameriki, ne more ostati tiho. Po njegovem je celibat izjemnega pomena, ker dovoljuje duhovnikom, da se osredotočijo na svoje dolžnosti, in ni mogoče imeti obojega, saj bi duhovniki morali biti predani samo Cerkvi in jih ne bi smela zmotiti nobena zemeljska stvar, kot je žena ali družina.
Dvaindevetdesetletni papež se je med papeževanjem Frančiška sicer držal nazaj, čeprav je vmes za spolne zlorabe v Cerkvi poskušal okriviti seksualno revolucijo v 60. letih, verjetno pa bi svoje mnenje obdržal zase tudi v tem primeru, če bi vedel, kaj bo sledilo. Zapis v knjigi, pri kateri zdaj noče biti podpisan kot njen soavtor, se mu je vrnil kot bumerang, saj se skoraj več kot o celibatu razpravlja o tem, koliko si lahko dovoli upokojeni papež. Veliko jih meni, da se papež Benedikt XVI., ki živi le lučaj od Frančiška, v nekdanjem samostanu v Vatikanu, ne bi smel več imenovati papež, ampak nadškof, obenem pa bi moral opustiti belo haljo, se odpovedati vsem papeškim simbolom in si spremeniti ime v Joseph Ratzinger.
Benedikt si je s svojim spremstvom, pravijo mnogi, sproti izmišljal pravila ter si jemal papeške pravice, obenem pa ni imel nobenih dolžnosti. »Tako kot ni nihče odgovoren za sprejem papeževega odstopa, tako ni nihče odgovoren za to, da Benediktu XVI. reče, kaj lahko nosi in česa ne, kje lahko živi, kakšno spremstvo lahko ima,« je zapisal teolog z univerze Villanova Massimo Faggio v publikaciji National Catholic Reporter in poudaril, da za upokojene škofe obstajajo vsaj uradne vatikanske smernice. Papež pa, upokojen ali ne, za zdaj odgovarja samo Bogu.
