Seveda se je takoj našel nabor »svobodno razmišljajočih«, ki so opozorili, da ima večina Slovencev problem z razumevanjem prava, pravičnosti in predvsem druge svetovne vojne. Pozabite na preprost časovni potek, pozabite na dejstvo, da se je vojna končala s kapitulacijo ene strani in razglasitvijo zmage na drugi strani. Nak, zadeve so menda precej bolj kompleksne in nam jih zamegljujejo neki zgodovinski aksiomi. Kot je to bralcem in gledalcem Nova24TV pojasnil Božo Predalič: »Če bi se lotili resne revizije, bi večina sodb iz tistega obdobja padla. Takrat so bili sodniki in sodišča podaljšana roka partije.«
Čudi pa pomanjkanje vsake ambicije, da bi končno rehabilitirali tistega Slovenca, ki je prilezel najvišje v hierarhiji tiste vojske, za katero menda ni povsem jasno, ali je bila okupatorska ali pač tuja sila na začasnem delu v naši domovini. Še posebej, ker je bil Odilo Globočnik – ja, tisti Globočnik, ki je na Poljskem organiziral poboje Judov in potem poslovni model prenesel v tržaško Rižarno – izjemno čislan v očeh Karmele Graber, sestre Srečka Kosovela. Srečko Kosovel je bil velik slovenski pesnik, v tem ni nič spornega. Če jo torej razumemo kot sestro velikega Slovenca, ki je bila fascinirana nad nacistično urejenostjo in je v pismu domačim napisala, da bodo »sestro, ki prihaja na obisk, sprejeli s takim navdušenjem, s kakršnim so Dunajčani sprejeli Hitlerja«, ter dodala, da je Dunaj postal prijetno mesto, v katerem se po »odhodu« Judov diha svež zrak, potem njeno mnenje nekaj šteje. In v enem izmed pisem, kot je lani pojasnil tržaški pisatelj Marko Sosič, je Karmela v Globočniku videla »uglajeno in kultivirano osebo, ki lahko promovira slikarstvo njenega moža«.
Res je, Globočniku niso nikoli sodili, tako da je verjetno težko vlagati sodne zahteve, s katerimi bi razveljavili obsodbo generala zloglasne SS, a tudi njegov samomor, preden bi ga zajeli britanski vojaki, je zanesljivo – v skladu z novo modo revizije zgodovine – posledica komunističnega barbarstva in podaljšane roke partije, kot bi rekel Božo Predalič.
Že zaradi Kosovela, ki je razumel »ljudi z rano na srcu« in je bil brat Karmele, ki je cenila uglajenega in kultiviranega Globočnika, bi lahko kdo od častilcev dela Leona Rupnika, poveljnika protikomunističnih domobranskih enot, uvidel slovensko veličino tudi v Globočniku. In zahteval, da iz zgodovine izbrišemo Rižarno. Da pozabimo, da je bil Himmlerjev ljubljenec, odgovoren za izvrševanje operacije Reinhard, katere namen je bilo iztrebljenje vseh poljskih Judov ter Romov. Da je bil eden izmed iznajditeljev uničevalnih koncentracijskih taborišč. Morda bi lahko – danes je, kot kaže, vse mogoče – na okrožno tožilstvo vložili tožbo proti tistim britanskim vojakom, ki so generala nameravali aretirati in ki so ga »z ustrahovanjem« prisilili, da je nedaleč od slovenske grude popil ciankalij.
Ker očitno je tudi tako mogoče razumeti zgodovino.
