V času, ko se približuje vsakokratni državni kulturni praznik, se začnejo že po tradiciji množiti tudi vznesene izjave o pomenu kulture za slovenski narod, če že ne kar človeštvo sploh. Sezono je letos, kot se to navsezadnje spodobi, na včerajšnji javni razglasitvi letošnjih Prešernovih nagrajencev odprl sam kulturni minister Zoran Poznič, ki je med drugim oznanil, da »kultura in njeni ustvarjalci predstavljajo fundament, temelj, ki našo družbo sploh osmišlja«. Podobnih uvidov v moč kulture in umetnosti lahko v dneh, ki nas ločijo do velikega finala na osmi februar, iz ust politikov pričakujemo še kar nekaj; toda po koncu slovesnosti bodo tovrstna oportunistična modrovanja znova za leto dni potihnila, kultura pa se bo na jedilniku domače politične elite znašla samo še ob morebitnih imenovanjih in drugih oblikah kadrovskega kupčkanja ali v vlogi neprijetnega stroška, ki je po svoji pomembnosti neprimerljiv z nujnostjo nepovratnih finančnih spodbud korporacijam ali državnega saniranja bank in drugih podjetij, ki se jih nato proda za pretežno simbolične zneske.
O prepadu med priložnostnim leporečjem in resnično zavzetostjo politike za izboljševanje položaja slovenske kulture je zato že dolgočasno razpredati; finančne in si...
Obupani brezposelni diplomanti filozofske fakultete, pozor, pozor! Zdaj dnevi vam se končno le zjasnijo! Ministrstvo za kulturo nam je namreč v zvezi...