Arne Brejc, direktor galerije Equrna: Človek bo vedno hrepenel po človeku

Naslov razstave Apokalipsa 2020 morda zveni nekam pretenciozno, vendar je v procesu izbiranja posameznih del in postavitve vzniknil sam od sebe. Začel sem z idejo, da bi vsakega decembra ali januarja pripravil pregledno razstavo najbolj zanimivih slik, ki bi pričala o tem, kaj je v slikarskem smislu zaznamovalo minulo leto. Ko sem opazoval nekatera dela, sem opazil, da se je začel subjekt – torej tako slikar kot človek oziroma individuum, ki je bil doslej po mojem mnenju vedno v ospredju raziskovanja slikarstva – s platen umikati. V ospredje je stopil objekt, zato so te slike postale nekoliko bolj hladne, vsaj z moje perspektive, ki izhaja iz modernistične vzgoje.

Seveda se to ni zgodilo zgolj v letu 2019, ta sprememba se že nekaj časa nakazuje, vendar je bil pri postavljanju te razstave šele letos ta razkorak tako očiten, da se mi je zazdelo, da ga je treba jasneje izpostaviti. Ta sprememba v slikarstvu se mi je navsezadnje zdela tako zanimiva, da sem jo razumel kot razodetje, odstiranje, kar so tudi pomeni besede apokalipsa. Nobena od teh slik namreč ni bila ustvarjena z idejo o koncu sveta. Če bi izhajal le iz naslova, bi bila ta razstava gotovo drugačna. Tako pa je bila moja kuratorska provokacija vsa ta dela pod tem naslovom postaviti v novo luč.

Slikarstvo se je po mojem mnenju danes zelo razplastilo. Po eni strani govorimo o klasičnem načinu razmišljanja in slikanja – slikar ima najprej idejo, iz nje nariše risbo, skico in njegov nadaljnji ustvarjalni proces je povsem analogen v smislu jasne povezave med možgani in roko, človeka se čuti od prve do zadnje faze nastajanja dela. Recimo Mitja Ficko s sliko Pot samuraja skozi kavčukov gozd še vedno vztraja pri tem antropocentrističnem slikarstvu, ki postavlja človeka v prvi plan. A čas, ki se napoveduje, kaže, da se bo moral individuum umakniti človeštvu, razvoju, znanosti, ekološki problematiki in drugim bolj nujnim pozicijam, ki pričajo o določenem družbenem premiku.

Druga slikarska pozicija izhaja iz razvoja nove tehnologije, mnoga umetniška dela namreč danes najprej nastanejo v računalniku, umetnik tam preigrava mnoge svoje ideje, si jih morda projicira na platno, dokler ni povsem zadovoljen. Proces povezave med roko in glavo se že zabriše, tehnološka intervencija pa se pozna tudi v likovnem delu. Med razstavljenimi umetniki tako ustvarjajo Uršula Berlot, Zmago Lenárdič, Aleksij Kobal… Človek ni več osnova njihovega raziskovanja, bolj pomembni so postali objekti in procesi. Ta dvojnost – raba tehnologije in objekti – pa prinaša oddaljenost od človeka, distanco. Gotovo je tudi to odraz naše družbe, umetniki so senzorji, ki te občutke zaznajo in jih skozi svojo likovno govorico materializirajo. Čeprav intimno mislim, da bo človek vedno hrepenel po človeku.

Pri intermedijski umetnosti, ki črpa iz znanosti in tehnologije, biokemije, robotike in umetne inteligence, me zanimajo vprašanja meje etike v znanosti v razmerju do človeka in narave, neskončne manipulativne možnosti, širina raziskovanja ter ekološka vprašanja.

Imam torej občutek, da intermedijska umetnost poskuša vzpostaviti humanistične vrednote in humanizem v znanosti, a me ta umetnost pušča hladnega in v dvomu glede končnega izdelka, materializacije oziroma vizualizacije teh aktualnih, provokativnih idej. Zgolj estetiziranje znanstvenih objektov in procesa raziskovanja se mi zdi premalo.

Resno krizo, ki je trajala od leta 2012, smo težko prebrodili, a smo vztrajali, ker smo verjeli, da je stvar začasna. Dejansko se je izkazalo, da so se začele konec 2016 stvari obračati na bolje. Stanje ni tako, kot je bilo prej, vmes se je odprlo tudi nekaj novih galerij in vsak umetnik ima facebook, instagram ali svojo spletno stran. Naš trg z umetninami ne funkcionira v klasičnem smislu, kar pomeni, da zdaj hodimo drug čez drugega, galeristi zastopamo iste umetnike, včasih celo iste umetnine, kar deluje konfuzno.

Problem je tudi z mladimi umetniki, ki pridejo z akademije, pa jih ravno zaradi neurejenosti trga izgubimo. Ker morajo preživeti, se zaposlijo oziroma začnejo delati druge stvari, izgubijo zaupanje vase, galeristi pa jim ne moremo dati dovolj podpore, da bi lahko v miru živeli od svojega dela. Na drugi strani so starejši umetniki, modernisti, že precej odrinjeni, saj se je pogled na umetnost pač spremenil. Vsi smo torej v precejšnji zagati.

Podjetja ne kupujejo več, tudi po koncu krize ne. Ljudje torej kupujejo predvsem iz veselja in zase, v določenem likovnem delu se prepoznajo in se odzovejo. Ne gre več niti za investicijo, trg namreč ni stabilen in je tudi prostora za manipulacijo bistveno manj, slike ne moreš več poceni kupiti in drago prodati.

Denarja, da bi pokupili letno produkcijo, je v slovenskem prostoru dovolj, le interesa ni več. Zakaj? Deloma zato, ker ne vzgajamo publike in je ljudi na eni strani strah vstopiti v galerijo, ker imajo občutek, da se ne spoznajo, po drugi strani pa nimajo več odnosa do vizualne umetnosti. A želel bi si, da bi bila širša javnost bolj zvedava, da s tem ne bi bili obremenjeni in bi večkrat prihajali. Želim si dialoga, sem prevodnik med obiskovalcem in umetniškim delom. Več stvari ko človek vidi, bolj mu je jasno, kaj ga zanima in kaj ne. Dobra slika ima kot zadnji ročni proizvod civilizacije to moč, da ni nikoli čisto dokončna, zato se je tudi nikoli ne naveličaš. Slike so kot pes, ki maha z repom, ko prideš domov, ogromno ti dajo. Zahtevajo pa čas in energijo, česar ljudem danes, ko imajo dneve do potankosti sprogramirane, primanjkuje.

To se vsak dan sprašujem, pa ne poznam točnega odgovora. Pomagalo bi, če bi znova omogočili davčne olajšave za nakup likovnih del. Velika napaka prejšnje vlade je bila višja obdavčitev avtorskih honorarjev. Država vzame od prodaje slike okoli polovico zaslužka, zato ni čudno, da se mnogim umetnikom ne zdi več smiselno resno se ukvarjati s slikarstvom. Kot samozaposleni v kulturi životarijo, zato se raje zaposlijo drugje, a kot popoldanski umetnik težko prideš do ustvarjalnih prebojev. Ureditev o obveznem deležu za umetnost v javnih investicijah pri nas (še) ne učinkuje. Če bi te stvari bolje zastavili, to države ne bi veliko stalo, spodbudili pa bi nakupe. Kapital bi sam od sebe našel pot nazaj v umetnost.

Problem je tako velik, da mladi umetniki danes cene svojih del računajo glede na minimalno mesečno plačo v Sloveniji in stroške, ki so jih imeli s slikanjem. A to ni realno, trg ne deluje tako. Če bi se prodalo več slik, bi se tudi želje umetnikov in realne cene uskladile, a ker je prodaje malo, smo v začaranem krogu.

Obstaja pa še družbeni vidik tega problema, to je pomanjkanje likovne kritike, s čimer pada razumevanje in vrednotenje likovne umetnosti. Tudi zbiratelji, ki sicer kupujejo iz užitka, radi nabirajo vrednost svoje zbirke. Če ta dela niso razstavljena v institucijah, manj zanimajo naslednje zbiralce in investitorje.

Bilo je lahko in težko obenem. S tem sem odraščal, zato mi nadaljevanje te tradicije ni bilo težko. Se je pa umetnost spremenila. To zahteva drugačno vodenje galerije, denimo posodobili smo seznam naših avtorjev. Podobe preteklosti smo se počasi otresli, mislim, da so to počasi sprejeli tudi umetniki. Zdaj raziskujemo v smeri, kaj danes slovensko slikarstvo še lahko ponudi, kakšni presežki še obstajajo. Iz uspešne, močne pozicije, ki smo jo imeli včasih, smo torej spet na začetku. Na začetku neke nove poti.