Človek se lahko s posameznimi stališči identificira ali pač morda malo manj, vendar je treba priznati, da se je Dnevnik potrudil in poskušal priti zadevam do dna. Očitna je razlika med posameznimi strokovnjaki tako z zgodovinskega kot pravnega področja. Izjemno spoštovani starosta slovenskega prava dr. Ljubo Bavcon pa je glede razveljavitve obsodbe Leona Rupnika zaradi pomanjkljive obrazložitve na kratko povzel, da je »slaboumna« že možnost, da se tedanji sodni postopki sploh pravno presojajo v današnjem času.

In to je bistvo vsega skupaj.

Lahko imamo različne svetovne nazore, različna dojemanja preteklosti in sedanjosti, vendar je vseeno treba strokovno, subtilno in predvsem pravično obravnavati tako preteklost kot tudi sedanjost. Mislim, da imajo zgodovinarji, razen redkih izjem, kar dovolj gradiva, znanja, časa in možnosti, da področje zgodovine preučijo, tako kot je treba.

Popolnoma enako seveda velja za pravo, ki ima še to »dodano« vrednost, da je v rokah vsakokratnih državnih oblastnikov. Tako pač je, in to je tisto, kar je lahko načelno oziroma tu tudi je konkretno sporno. Brez dvoma je izredno dvomljivo, če pravne zadeve pustimo samo pravnikom oziroma zgodovinske samo zgodovinarjem. Ne glede na njihovo visoko strokovno znanje. Zlizanost katere koli stroke z vsakokratnimi oblastniki, ki pa niso nujno najbolj demokratični, je že v praksi dokazana kot absolutno neustrezna. Tako v času Hitlerjeve Nemčije, Mussolinijeve Italije in takratnih sodb kot seveda v času kakšne Stalinove Rusije ali pa današnje Trumpove Amerike. Mislim seveda na njegovo zadnjo pravno, politično in človeško sporno odločitev za umor načelnika štaba tuje države.

Zato je prav, da se določene zadeve iz preteklosti razčistijo oziroma pojasnijo, in verjamem, da je zgodovinska stroka to sposobna narediti in tudi je že naredila. Verjamem pa tudi, da je pravna stroka tista, ki ima dovolj znanja in še preveč časa, da razreši razno problematiko dnevnega življenja in si ne privošči preveč dvomljivih izletov v zgodovinsko preteklost.

Saj ne da bi ponavljal že prevečkrat naštete zmote našega prava glede izbrisanih, privatizacije, preprodaje orožja itd., res je preveč vsega, vendar je vseeno treba poudariti, da je nujno potegniti ločnico glede tega, da nekateri še živijo v preteklosti, drugi živijo od preteklosti, tretji pa za preteklost. Sedanjost in prihodnost pa nam polzita med dnevi, meseci in celo leti.

Vsekakor si pravo s takšnimi dvomljivimi »strokovnimi« skoki in potezami na področje zgodovine ne povečuje ugleda med ljudmi. Prej nasprotno. Preveč ravnanj v kontekstu dnevne politike pač ni v našem interesu. Bojim pa se tudi, da se s takšnimi izleti v preteklost ruši zaupanje v temelje državnosti in ne nazadnje sama državnost. In to bi akterji morali vedeti ob povezovanju načel in normativov, dejstev in presoji posledic.

Miloš Šonc, Grosuplje