Barja Drnovšek, violinistka: »Učimo se med seboj poslušati«

Prvič smo skupaj nastopili pred štirimi leti, na koncertu Izštekani v Kinu Šiška, Jure Longyka nas je povabil, da kot godalni kvartet spremljamo vse bende. Jeseni smo z njima ponovno sodelovali pri snemanju nove plošče, ki bo zdaj v Cankarjevem domu doživela premierno predstavitev.

Z nekaterimi bendi delam projektno, te zelo izbiram, z drugimi sem bolj povezana. Zelo mi je pri srcu bend Grad gori!, v katerem sta še Brina in Matija Solce, čeprav se dobivamo po etapah, ker Matije ni veliko v Sloveniji. Rada sicer sodelujem z istimi ljudmi v stalnih zasedbah, ker se poznamo kot družina; znamo predvideti, kaj bo kdo nepredvidljivega storil.

Ni ravno lahko najti prostorov za igranje. Seveda bi vsak dan igrala v Cankarjevem domu, a to so redke priložnosti. Zato iščemo alternativne prostore, sploh za folk glasbo, kar je v Sloveniji problem. Dosti bolje se godi glasbenikom drugje po Evropi; obstajajo klubi, kjer se vrti izključno folk glasba, sofinancira jih država, vsak dan so koncerti. Igramo torej tudi na ulici, doma in v tujini. V kakšnih mestih se postaviš in igraš, za kakšna pa je treba napisati prošnjo za dovolilnico za igranje tudi mesec vnaprej. V Bruslju recimo dovoljenje pridobiš zelo težko, v Gentu ti ga izdajo v nekaj minutah. Tudi pri nas je igranje na ulici regulirano, a je težko najti dovolj tih prostor za akustični inštrument. Problem starega dela Ljubljane je ozvočena glasba iz lokalov, na to temo smo skozi Društvo za ENO glasbo že veliko opozarjali mestne oblasti.

Na ulici so situacije zelo nepredvidljive, veliko različnih dejavnikov vpliva na to, da te poslušalci sprejmejo. Zanimivo, da v glavnem prisluhnejo domačini in ne turisti, kot bi pričakovali. Najtežje je prepričati prvega, da se ustavi, ampak ko se začnejo ljudje ustavljati, privabijo še druge. Spomnim se recimo, kako smo z violinistoma Bojanom Cvetrežnikom in Klemnom Bračkom igrali v Kölnu, kjer je strogo določeno, da lahko pol ure igraš, pol ure pa ne. Med igranjem smo ves čas pogledovali na uro, da ne bi prekoračili dovoljenega časa, in ko smo imeli le še nekaj taktov do konca skladbe, je že pristopil domačin in nas opozoril, da se je naš čas iztekel. Najboljše je sicer na ulici igrati z otroki, hitro privabiš njihovo pozornost.

V hecu rečemo, da gre za glasbeni kolokvij. Otroke in vse druge, ki pridejo k nam, poskušamo pripraviti do tega, da opravijo sprejemni izpit za življenje, da se lahko udejstvujejo kot glasbeniki na različnih področjih. Na tečajih v glasbeni šoli mladi spoznavajo, da obstaja tudi drugačno igranje, ne samo po notah. Igramo različne viže iz različnih evropskih držav, nekaj je improvizacije in učenja akordov, učimo pa jih tudi, da se znajo med seboj poslušati. Prihajajo tako učenci glasbenih šol kot študentje, včasih tudi učitelji violine, tujci ali pa takšni, ki imajo glasbeno izobrazbo, pa so šli drugačno poklicno pot, še vedno pa si želijo igrati. Ravno s temi se bomo srečali 17. januarja v CSK Franceta Prešerna na prvem Fiddle gang jamu in verjetno bomo ta druženja še ponavljali.

Pri nas se da študirati samo klasično glasbo, in ko sem jo šla študirat v Celovec, sem sploh izvedela, da obstaja še kakšna druga muzika. Prijateljica me je zvlekla v neki irski pub, kjer je njen prijatelj igral irsko muziko; pozneje sem mu čestitala in ga spraševala, kako zna tako dobro improvizirati. Pa mi je dejal, da ni nič improviziral, da je igral le irske napeve. Spoznala sem, da se torej da eno vižo preigrati na več različnih načinov. Na študiju sem se srečala tudi z jazzom, čeravno je violina v jazzu zelo obroben inštrument, težko jo je igrati, potrebuješ recimo električno violino, če želiš igrati z bendom, in veliko je improvizacije, ki pa ni kar tako prosta.

Znanje folk glasbe pa sem pridobivala med potovanji, po različnih kampih, festivalih, delavnicah, na začetku sama, pozneje s kolegi iz Terrafolka, kamor me je potegnil sošolec Matija Krečič leta 2010. To je bil zame pomemben korak naprej. V folk glasbi je violina eden najpomembnejših inštrumentov. Drugače ni velikih razlik v načinu igranja, torej ne drži, kot eni mislijo, da če bodo igrali folk, si bodo pokvarili tehniko igranja in držo telesa. Pri nas se ta zvrst še ni toliko uveljavila, medtem ko Evropa doživlja nekakšen »folk revival«.

Kontrabasa ne igram na klasičen način, temveč samo pizzicato, da torej po strunah trgam s prsti. To je za bend dovolj, za orkester pa bi bilo seveda premalo. Všeč mi je vloga basistke v bendu.