Najprej se je temu reklo globalno segrevanje, nato klimatske spremembe in zdaj klimatska kriza. Slednja je kot izredno stanje izglasovana kar v evropskem parlamentu, torej najvišjem organu unije. Krivi smo zato, ker neodgovorno trošimo fosilna goriva, torej premog, nafto in plin. No, prav zdaj so k temu seznamu dodali še lesno biomaso, kar seveda pomeni poseg v uporabo najstarejšega načina ogrevanja. Ker gredo zdaj tudi zakonodajno zapisani ukrepi zares v ekstreme, bi človek pričakoval, da bo človekov vpliv na segrevanje zemeljskega ozračja za začetek z vseh strani pretresen v znanstvenih krogih in nato ugotovitve v odprti razpravi posredovane javnosti. Težko bi rekel, da se to tudi dogaja.
S posredovanjem znanstvenih dognanj javnosti imam večdesetletne izkušnje. Stroka, ki ji pripadam, rastlinska biotehnologija in žlahtnjenje rastlin, je že leta na udaru. Kot mi je rekla znanka: »Če vprašam med prijatelji, ja kaj pa je narobe s sortami GSO, dobim vedno isti odgovor: 'A ne veš?'« In tu se pogovor konča. Povedati želim, da tudi razgledani del prebivalstva mnogokrat sprejema v najrazličnejših medijih posredovano »resnico«, da je s tem nekaj narobe, karkoli pač že. Podrobnosti niti ne iščejo, zadošča jim skupinska medijska percepcija. O tem, kako zelo pristransko so tudi najvplivnejši mediji zvečine poročali o GSO, bi lahko napisal knjigo.
Postavlja se seveda vprašanje, ali smo neki problem, v tem primeru človekov vpliv na segrevanje ozračja, zares ustrezno proučili in to predstavili javnosti. Kako naj to pravzaprav ugotovimo? Lahko bi recimo slepo zaupali Medvladnemu forumu za podnebne spremembe (IPCC), ki pod okriljem Združenih narodov (ZN) izdaja poročila že od leta 1990. To pravzaprav mediji in politika od nas tudi pričakujejo. Pet dosedanjih publikacij, v katerih predhodno izidejo priporočila politiki, je seveda obsežen dokument, vprašanje pa je, ali je res v celoti nepristranski. Če dogajanje primerjam z drugo mednarodno institucijo, IARC, ki samostojno deluje v okviru FAO in ZN, je vsaj dvom o znanstveni korektnosti organov ZN upravičen. Denimo očitki četrtemu poročilu IPCC o mnogih napakah so bili odpravljeni z obrazložitvijo, da se pri obsežnem delu napake pač pojavijo. S tem se strinjam; vsi, tudi znanstveniki, delamo napake. To, kar me je pri prebiranju očitkov zmotilo, pa je bilo dejstvo, da so vse napake vodile v isto smer: v pretiravanje s toplogrednim učinkom človeka. Lahko da se motim, a težko verjamem, da je bila to res pomota.
Kako pravzaprav v znanosti ocenimo, katera trditev drži in katera morda pade? Na več različnih načinov. Posamezne raziskave je relativno lahko ovreči, če nekdo ugotovi očitne napake. Naj navedem primer z mojega področja. Kolega z Dunaja je ocenil, da so italijanski raziskovalci narobe izvedli raziskavo in napačno trdili, da pri grahu obstaja velika variabilnost velikosti genoma znotraj vrste. Njihov poskus je ponovil in trdil, da njihovi rezultati ne držijo, kar je objavil v kar treh visoko rangiranih publikacijah. Na tak način (še posebej, če nihče ne ugovarja) je torej manjša napaka odpravljena, znanstvena kariera znanstvenikov z umaknjenimi objavami pa je lahko otežena.
Veliko znanstveno težo imajo objave v visoko rangiranih revijah, tu napak ne pričakuješ že zaradi strogega recenzentskega postopka. Velika večina vodilnih revij tudi zahteva, da so poleg v članku navedenih rezultatov osnovni neobdelani podatki deponirani v kaki zbirki ali objavljeni v prilogi članka. Na ta način lahko vsak preveri resničnost trditev. Nature in Science sta denimo dolgoročno zelo visoko pozicionirani reviji, za objavo sta potrebna izjemna inovativnost in velik obseg dela. Kljub temu se zgodi, in to ravno pri ekološko obarvanih temah, da prihaja do napak v recenzentskem postopku. Na mojem področju je bil prvi tak primer objava v Nature, v kateri sta dva ameriška avtorja trdila, da so se GSO-sorte koruze razširile po Mehiki in s tem ogrožajo tamkajšnjo biodiverziteto. Po kritiki urednikov druge revije so po nekaj časa članek umaknili. Pravkar pa je na klimatološkem področju odmeval umik članka o pospešenem segrevanju oceanov, objavljen v reviji Science. Neki bralec je namreč opazil napako, avtorji so jo priznali in članek je bil zelo hitro umaknjen. Postavlja se seveda vprašanje, ali bi Science tako zlahka objavil tezo, da se oceani hitro ohlajajo? Odmevna je bila tožba dr. Michaela Manna (znanega po svoji »hokejski palici« in vlogi v aferi Climategate). Ugleden profesor je tožil dr. Tima Balla, ki mu je očital prevaro pri objavi članka. Tožba je padla ravno zato, ker dr. Mann ni želel izročiti podatkov, na katerih je temeljil njegov članek o »hokejski palici«.
Teze o globalnem segrevanju kot posledici človeških izpustov CO2 je nemogoče strniti v en sam članek. Potrebna je torej širša razprava, zaželeno pa je, da so udeleženci strokovnjaki za različna področja. Žal niti v svetovnem merilu niti v Sloveniji do tovrstnih argumentiranih razprav ne prihaja. Zlasti iz tabora tako imenovanih alarmistov, torej uradne klimatološke znanosti, vse pogosteje slišimo, da je neprimerno soočiti svoje zaključke s kolegi skeptiki, saj da za to ni ustreznih pogojev. Predlagajo pa, da naj drugače misleči svoje teze objavijo v znanstveni publikaciji. Če se vrnem na svoje področje znanosti, lahko rečem, da se mi je vsa leta dogajalo pravzaprav obratno. Mnogi znanstveniki smo želeli izzvati javno strokovno razpravo s katerimkoli nasprotnikom uporabe tehnologije GSO v žlahtnjenju rastlin, a smo bili tako rekoč vedno zavrnjeni. Razni aktivistično vodeni mitingi so pač bolje tekli, če znanost ni bila prisotna. Kot kaže, je pri debati o klimatskih spremembah situacija obratna.
Naj navedem primer, in sicer intervju s kolegom iz NIB dr. Matjažem Ličerjem glede razprave o poplavljanju kot posledici dviga morske gladine. Kolega javno zagovarja mnenje, da razprava ni mogoča, možna bi bila le z objavo v znanstvenem tisku. Podobno se te dni, kot mi je povedal prijatelj, nihče od klimatologov ni želel odzvati na povabilo na javno razpravo časopisa Finance, kjer bi lahko oba tabora soočila mnenja. Kot vem, nihče od vabljenih klimatologov vabila ni sprejel. To me seveda spominja na tisti »ja a ne veeeš« odgovor pri debati o GSO. Čemu razpravljati o nečem, če odgovore ja že vsi poznajo?
Vsaj meni se na tej točki postavlja mnogo vprašanj. Namreč tako, kot je bilo izrečeno, je videti, da skeptiki sploh ne objavljajo svojih raziskav v znanstvenem tisku, zato debata ni mogoča. Kar seveda ne drži. To, da je znanost na področju klimatskih raziskav enotna in »dokončna«, je mnogokrat politično izrabljena krilatica, ki pa ne zdrži presoje. Kvečjemu velja, da je prejemnikov raziskovalnih sredstev mnogo več med onimi, ki zagovarjajo prevladujoč človekov vpliv na klimo (alarmisti), kot obratno, kar seveda pomeni, da lahko od njih pričakujemo mnogo večje število objav. Kot vemo iz afere Climategate, je žal prihajalo celo do uspešnih pritiskov na urednike znanstvenih revij z željo, naj članke drugače mislečih avtorjev zavrnejo.
Vsekakor ne drži, da znanstvenih člankov, v katerih avtorji ne pritrjujejo tezam o vodilni vlogi človeških dejavnosti pri spremembah klime, ne bi bilo. Prej nasprotno je res. Spletna stran www.populartechnology.net ponuja 1350 znanstvenih člankov, ki navajajo argumente, nasprotne teoriji o človekovem dominantnem vplivu na klimo. Ko jih prelistamo, vidimo, da gre tudi v tem primeru za objave v vodilnih revijah. Razprava bi torej bila še kako mogoča in znanstveno utemeljena.
Med odmevnejše tovrstne poskuse »uravnotežene« debate sodijo debate v odborih ameriškega predstavniškega doma, na katere pogosto povabijo nasprotno misleče udeležence javne debate. Eno novejših razprav s področja posledic klimatskih sprememb je denimo mogoče najti tu: https://oversight.house.gov/legislation/hearings/recovery-resiliency-and-readiness-contending-with-natural-disasters-in-the-wake. Med redke uravnotežene dogodke, namenjene razčiščevanju stališč, sodi tudi poziv »The best schools«. Povabili so dva izpostavljena strokovnjaka, da utemeljita svoja nasprotna videnja. To sta bila dr. William Happer in dr. David Karoly (ki je odgovor prepustil kolegu dr. Glennu Tamblynu). Oba sta imela možnost pojasniti lastne argumente in se odzvati na nasprotno mnenje. Če preberete besedila na spletni strani https://thebestschools.org, vsekakor dobite obširen vpogled v problematiko in tudi glavne poteze, pri katerih se tabora strinjata in pri katerih razhajata. Tovrstnih diskusij v naših medijih nisem zaznal. https://thebestschools.org/special/karoly-happer-dialogue-global-warming/david-karoly-interview/https://thebestschools.org/special/karoly-happer-dialogue-global-warming/william-happer-interview/https://thebestschools.org/special/karoly-happer-dialogue-global-warming/happer-detailed-response/https://thebestschools.org/special/karoly-happer-dialogue-global-warming/tamblyn-final-reply/
Da gre v medijih, ko govorimo o klimi, za neuravnoteženo razpravo, je že dolgo jasno. Bralce bi želel opozoriti vsaj na blog dr. Fedorja Černeta, ki ga najdete na: https://radlek.si. Zapisano štejte za poziv k uravnoteženju razprave o klimatskih spremembah. Tudi glede na napovedi evropske komisije bomo tovrstni premislek še kako potrebovali, saj bodo spremembe prizadele prav vse.
Pred nami je torej problem, kako nesporno ugotoviti, kaj je res: znanstveniki smo, hočeš nočeš, vpleteni v interpretacije znanstvenih rezultatov s svojimi interesi, od pestovanja svoje priljubljene teorije do zbiranja točk z objavami in zagotavljanja finančnih sredstev za raziskave. Zato je treba zaupati znanstveni metodi, zlasti glede preverljivosti dognanj in na njih temelječih napovedi. Če na podlagi neke teorije dobimo napovedi, ki se leta in leta ne uresničujejo, se moramo vprašati, kaj je narobe. Težava je v tem, da znanost nikoli ni dorečena, rezultati raziskav pa mnogo pogosteje odpirajo nova vprašanja, kot da bi dali odgovore. Po drugi strani se politika na neki točki mora odločiti in ukrepati, ker se to od politikov pričakuje. Politiki se želijo prikazati kot koristni in pogumni v vodenju, čeprav včasih v napačni smeri. Kasneje bodo napako popravili ali pa jih bo na volitvah zamenjal kdo drug, ki bo potem naredil isto. Prav pri ukrepih, ki jih uvajamo za preprečitev globalnega segrevanja, se sprašujemo, ali ni morda škoda zaradi domnevne napake prevelika, da bi bilo smiselno vse odločanje prepustiti politiki.
BORUT BOHANEC