Kaj pa je pravzaprav minimalna plača kot pojem? Je to izhodišče za najenostavnejše delovno opravilo ali je to populistični politikantski temelj? Glede na dolgoletno dojemanje naših političnih akterjev, ki so preklemansko veliko časa potrebovali za spoznanje, da se posebnih pogojev dela in dela izven rednega delovnega časa ne sme upoštevati v zakonski znesek minimalne plače, pravega odgovora ne bo. Tudi sedanja aktivnost GZS in sindikatov kaže na veliko sprenevedanje. Namesto ukrepanja, da bi vsi zaposleni pri izvajalcih, ki izvajajo dela, pridobljena na javnih natečajih, bili plačani v skladu s pravili EU, odgovorni raje gledajo stran ali tiščijo glave v pesek. Država bi morala skrbeti, da so plače vseh omenjenih delavcev v skladu z načeli direktive o javnem naročanju EU in našega zakona o takih naročilih.
Da je ironija in s tem neresnost še večja, so vsi pogodbeni podpisniki kot javni naročniki pogodbeno soodgovorni za nadzor uresničevanja obveznosti plačevanja delavcev pri izvajalcih po plačilnih razredih. Toda kakšen smisel ima opozarjati na to, če ta isti pogodbeni nadzornik sam krši osnovna ustavna socialna načela? Namreč, dovoljuje socialni damping pri pridobivanju del posameznim izvajalcem na javnih natečajih. Javno sprašujem pristojne, zakaj v postopkih javnih natečajev ne zahtevajo prikaza podatkov, ki posledično dolgoročno škodijo državi zaradi premalo ali prenizko plačanih prispevkov in davkov. Kot da ne želimo vzpostaviti sistema javnega naročanja, ki bi izključeval kakršne koli anomalije.
Nikakor me ne zadovolji pojasnjevanje, da se nepravilnosti ne da popraviti. Obstajajo vse zakonske možnosti, samo interes mora dobiti prevladujočo težo. Če skrbniki nad porabo javnih sredstev ne vidijo odklonov, ki omogočajo korupcijska tveganja, bi bilo smotrno in smiselno, da proučijo primere dobre prakse takega preprečevanja v naši preteklosti, ko je bilo to področje primerno urejeno. Da je preteklost lahko učiteljica za bodočnost, sem spoznal tudi ob zadnjih dogodkih v povezavi z novim povišanjem minimalne plače. Nenadoma so se pojavile rešitve v dveh dodatkih. Ob predlogu GZS in mnenju sindikatov sem se spomnil na pričetek dela pri podjetju leta 1970 in plačevanja dodatka za stalnost. V mojem arhivu sem poiskal knjižico z naslovom Gradis letnik izdaje 1948. In res, navodilo za mezdno evidenco nosilcem stroškov pod šifro 524 predpisuje beleženje dodatka za stalnost zaposlitve. Kakšna zgodovinska daljnovidnost takratnega časa ali pa mogoče primer dobre prakse za današnji čas.
Pa je resnica nekje drugje. Odgovoren delodajalec zaradi lastnega interesa uporabi vse možnosti za nagrajevanje sposobnih zaposlenih. Pri nas pa postaja praksa, da od trenutka do trenutka prilagajamo rešitve dnevni politiki. Bone za dedka Mraza spremenimo v božičnico, ne v trinajsto plačo, K15 v regres, dodatek za stalnost v minulo delo, delovno uspešnost, ki je merilo za produktivnost, pa bi kar v povečanje plače ali dvig tistih postavk, ki niso podvržene davku ali dohodnini. Tudi plačilo odmora za malico bo pri nas kmalu vroča politična tema.
Ni čudno, da se od davnega leta 2003 in od sprejetega zakona o minimalni plači do danes niso izvedle uskladitve panožnih kolektivnih pogodb. Zato se lahko dogaja, da ponudniki in kasneje izvajalci del, pridobljenih na javnih natečajih, izvajajo socialni damping. In za to so zaslužni vsi tisti, ki se tako radi dičijo s svojo družbeno odgovornostjo.
Dušan Divjak, Spodnja Slivnica
