Veličino skladatelja Ludwiga van Beethovna (1770–1827) gre v prvi vrsti iskati v njegovi izjemni glasbeni in humanistični izobrazbi, hkrati pa radikalni drži, s katero je mimo tedanjih trendov utiral lastno skladateljsko govorico. Iz klasicizma je drzno vstopil v romantiko, v tej vizionarski drži pa je bil podoben svojima učiteljema, Mozartu in Haydnu.
Zvezdnik
Danes bi bil Beethoven nedvomno pop zvezda, še vedno pa je eden najbolj poslušanih, izvajanih in snemanih skladateljev na svetu. Zato je ob tem jubileju slišati tudi pomisleke, ali dejansko potrebuje tolikšno pozornost, kot jo napovedujejo iz koncertnih dvoran po vsem svetu (v Slovenski filharmoniji bodo vseh osem koncertov oranžnega abonmaja zaznamovali z njegovo glasbo). Očitno si ga želijo predvsem (uspešno) tržiti, obletnice pa so za to vedno prikladne.
Beethoven je nedvomno hodil neutečeno pot. Že ko je na Dunaju študiral pri Haydnu in se z njim ni razumel, saj ni maral ne discipline ne pravil kontrapunkta in je raje improviziral, se je skrivaj družil še z drugimi učitelji in si širil znanje. Zaradi nemirnega duha se je na Dunaju menda selil kar petintridesetkrat.
Bil je tudi prvi samostojni umetnik. V obdobju baroka in zgodnje klasike so bili skladatelji večinoma zaposleni na dvoru kralja ali v cerkvenih službah. Njemu pa je uspelo zbrati krog sponzorjev, ki so ga redno podpirali. Zaslovel je hitro in slava se ga je držala do smrti. Na pogreb je prišlo 20.000 Dunajčanov, v nasprotju z Mozartom, ki so ga pokopali anonimno v grobu za reveže.
Usodne štiri note
Njegova najpomembnejša dela so simfonije, devet jih je, pet klavirskih koncertov, violinski koncert, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih sonat, opera Fidelio, Maša v C-duru (op. 86) in Missa Solemnis (op. 123). Peta simfonija ali Usodna z uvodnim motivom kladiv, sestavljenim iz samo štirih not, je danes sinonim za Beethovna. Popularnost ne usiha niti Tretji simfoniji ali Eroici, ki jo je posvetil Napoleonu in idejam revolucije. Za njegovo največjo mojstrovino pa velja Deveta simfonija, kjer je uglasbil Schillerjevo Odo radosti; četrti stavek je danes evropska himna. V svoji poslednji simfoniji je izumil tudi nov žanr, ko je vanjo, sicer namenjeno zgolj orkestru, pripeljal pevce.
Beethoven je prvič težave s sluhom omenil leta 1801, ko je bil star 30 let. Zaprl se je vase, poleg naglušnosti in pozneje gluhote naj bi trpel tudi za bipolarno motnjo. A njegove največje mojstrovine so nastale prav v njegovem zadnjem obdobju. Z Beethovnom smo majčkeno povezani tudi Slovenci. NUK od leta 1955 hrani prepis partiture Beethovnove šeste ali Pastoralne simfonije s skladateljevimi lastnoročnimi popravki, ki je jeseni izšel tudi v bibliofilski izdaji. Skladatelj je prepis partiture Filharmonični družbi v Ljubljani poslal, ko so mu leta 1819 podelili častno članstvo.
