Ne glede na to, da revija prinaša tudi obilo informacij o dogajanju v prestolnici, pa zaradi omenjenega pretiravanja vsaj pri meni kar hitro konča v zabojniku za papir. Tokrat ni bilo tako, saj decembrska številka revije prinaša članek z naslovom Pogovor z županom Zoranom Jankovićem, v katerem se je župan poleg novoletnega pozdrava odzval na veliko nezadovoljstvo javnosti ob dogodkih, v katere sta bila vpletena on in del njegove družine.
Že na začetku branja sem ugotovil, da v tem primeru ne gre za klasični novinarski dogodek. Novinarja, ki bi bil sicer najprimernejši sogovornik, je namreč v vlogi izpraševalca zamenjal nekdanji visoki državni in mestni funkcionar ter nekoč sodelavec aktualnega župana, dr. Uroš Grilc.
Županovi piarovci in dr. Uroš Grilc so očitno menili, da bi bilo dobro, da župan poskuša pojasniti predvsem dva dogodka, ki sta najbolj negativno odmevala v javnosti, in sicer zdaj že slavni odpis 29 milijonov evrov dolgov podjetjem županovih sinov in projekt kanal C0, ki poteka po vodovarstvenem območju Kleče. Pogovor, ki je seveda premišljen piarovski konstrukt, je očitno potekal še pred županovim odmevnim, a tudi precej spornim nepremičninskim angažiranjem v zadevah URI Soča in nekdanja mestna otroška bolnišnica, kar je zato ostalo brez komentarja.
Iz razgovora razberemo, da se župan zelo čudi negativnim odzivom javnosti ob izbrisu dolga podjetjem njegovih sinov, saj naj bi bilo za tovrstno kritiško presojo na voljo vsaj še 262 podobnih primerov tako imenovanih enostavnih prisilnih poravnav. Jankoviću torej očitno ni jasno, da je sam izjemno pomembna in odgovorna javna oseba in da so zato on in njegova družina povsem logično pod drobnogledom javnosti. In četudi je omenjena poravnava v skladu z obstoječo zakonodajo, je moralno sporna, saj je v poravnavo vpletena izjemno bogata slovenska družina. Župan očitno tudi ne razume jeze ljudi, ki morajo v roku in večkrat s težavami odplačevati svoje kredite in davke. Ob takih vprašljivih odpustkih ljudje občutijo, da so pač drugorazredni državljani, in zato prav zadovoljni ne morejo biti.
Drugi problem je nastal v zvezi s kanalom C0, saj so priznani strokovnjaki opozarjali na spornost trase in vprašljivo varnost kanalizacijskih cevi, kar bi bilo lahko usodno za ljubljansko pitno vodo. Župan seveda vse ugovore zavrača in meni, da drugačna trasa ni mogoča in da bo nova kanalizacija povsem varna ter da bo celo izboljšala razmere na vodovarstvenem območju. Župan nato še mimogrede in v njemu znani maniri omeni, da so traso določili že leta 1991, za kar naj bi bili odgovorni desničarji, z nekdanjim županom Jožetom Strgarjem na čelu.
V adventnem pogovoru drugi problemi niso omenjeni, tako na primer obtožnica proti županu in še petim osebam zaradi spornega nakupa centralne hladilne strojnice v športnem parku Stožice, pa že precej postarani problem gramoznice v Stožicah in še bi lahko naštevali. Zdi se, da je problematičnih zadev kar preveč, da bi jih stlačili v časovno omejen praznični pogovor in njemu namenjen časopisni prostor.
Seveda pa nas župan v svoji znani maniri tudi tokrat zasuje s točo podatkov o količini in obsegu mestnih projektov iz časa njegovega županovanja, še posebno letošnjih. Te številke so res izjemne (206 projektov samo v letu 2019), za to pa imajo velike zasluge predvsem občinska uprava in njene službe. Ob večini v mestnem svetu, ki deluje kot utečen glasovalni stroj, in kakovostni mestni upravi bi bil kot koordinator gotovo dovolj uspešen še kak drug župan ali županja. Seveda pa ne vemo nič o mnogih podrobnostih okrog porabe sredstev, o vzrokih za zamude, o umestnosti številnih aneksov pri različnih projektih, sploh pa ne vemo, kako bodo odgovorni v prihodnje reševali kaotične razmere v mestnem prometu in tako dalje.
In prav količina opravljenih del je vselej argument, ki aktualnemu županu ohranja visok rating med ljudmi, čeprav mnogi županovi veliki projekti niso uresničeni. Njegov glavni projekt, Stožice, pa je nedokončana zgodba v vseh ozirih, tudi moralnih, in to še s slabo hipoteko, zaradi katere bo župan še naprej gost slovenskih sodišč. Zanimivo je tudi, da župan zelo vztrajno podpira vprašljivi in za dediščino škodljivi projekt obnove Plečnikovega stadiona.
Morda bi veljalo na koncu prisluhniti naslednjim besedam opozicijskega mestnega svetnika Antona Kranjca: »In kaj naj v takem stanju duha delamo opozicijski svetniki? Mediji nas ne podpirajo. Župan in njegova večina se nam v mestnem svetu posmehujeta in nas žalita. Edino, kar nam ostane, je, da vztrajamo, obenem pa čakamo, da bo večina Ljubljančanov spregledala.« Kot Ljubljančan se ob slednjem sprašujem: je ta trenutek že tu?
Dr. Iztok Durjava, Ljubljana